Pa je blog sploh dnevnik?

Je ena faza med osebnim in javnim. Jaz ponavadi ne potrebujem javnih komentarjev, ker jemljem to kot očiščevanje misli. A se da tu narest link, da vidiš kok ogledov dnevnika imaš? Tok da vem, kok zasebna sem lahko. To me včasih že kar muči. Po eni strani bi dala link za blog na moj page, samo potem bi po blogu z večjo verjetnostjo brskali tudi moji bodoči delodajalci. To si ne želim. Kaj če glih pluvam po njih. Ali pa koga preveč hvalim. Nevaren je ta blog če si javnem sektorju. Če si v pop sceni, pa take kozlarije speljejo še več vode na tvoj mlin.

Na zadnji šolski dan se se opravičila šolski mami in ona mi je dala veliko vrtnico. Mojo prvo darilo ob koncu šolskega leta v teh sedmih letih delanja v šoli. In to dobim od nekoga, ki se je pred 14 dnevi zdrl name, da sem cel vikend jokala (in začela ta blog). No drugo, prvo sem dobila od učencev, ki so hodili v moj krožek. In danes sem zaključila tudi prvi letnik magisterija. Samo še 5 izpitov, od tega trije obvezni. Pri enem pa celo izboljšujem oceno. Niti ne vem koliko sem dobila. Vem samo to, da je ženska take dobre popravke naredila, da bi bilo škoda ne popravit jih in se iz tega še malo več naučit (delat prave hipoteze, metodologija). Prvič v življenju da popravljam izpit, še bolj hecno, da niti ne vem kakšno oceno popravljam (rekla pa je, da sem naredila). Malo spomne na Gogo. Ženska je kar osovražena na faksu, ker je zmedena in komplicira. Mi smo vsi zavijali s pogledi, ko smo ugotovili, da vse seminarje resno prebere in piše pripombe. Potem pa smo ji bili hvaležni. Čeprav smo uro dlje sedeli z njo in debatirali o seminarjih. Zdaj se pa mečem po trepalnicah in ugotavljam kako boljši študij bi to bil, če bi vsi profesorji tako delali, si vzeli čas za nas. In seveda, če bi mi ne hodili v službe, ne imeli družin, dobivali raziskovalno štipendijo. Potem bi od tea največ potegnila. In za neposreden prehod na doktorat, naj bi še pisal odlične članke v najboljših revijah. Naj si nekam zapičijo ta študij. So izjeme. Mam par sošolk, z družinami, nekatere celo iz oddaljenih krajev, s službo, vsporednim dodatnim izobraževanjem, pa odličnimi ocenami in članki. Tko da je vse možno. Samo ta trenutek pri meni to ni.

Zlata je umrla. Babičina najboljša prijateljica. Kaka škoda. Ona je edina štekala našo babico. V četrtek je pogreb. In prvič se mi je zgodilo, da si želim it na pogreb in izrečt sožalje. Babico bova verjetno z Gogo peljali na vozičku, da se ne bo prehitro utrudila. Upam, da ne bo preveč toplo. Zlata je bila mlajša od babi in je imela tumor. V treh mesecih je šla. Samo da njej sorodniki niso hotli povedat kaj ji je in smo vsi zvedeli šele zdaj po njeni smrti. A je to prav? Bi jaz rada zvedela kaj mi je in da bom v roku treh mesecev umrla? Bi postala apatična, jezna, zamerljiva tako kot večina bolnikov z rakom? Skoraj ne verjamem, da bi Zlata bila taka. Verjamem pa, da ona ne bi povedala naprej kaj ji je, da se ne bi komu kaj smilila. Naša bubi se pa rada smili. Pa ji tudi gre na slabše. Nima moči za sprehode, veliko preleži in prespi oz. predrema. Se mi zdi, da se je pozabljivost nekje ustalila. Pozabi, kaj ji naročiš, poveš. Pozabi kako ime, samo ve da ga je pozabila. Ne pozabi pa face, ve da sem vnukinja. Za prababico pravijo, da je na koncu mislila, da sta Goga in Lili njeni hčerki, bubice pa ni vedela kam stlačit. Naša bubi, to je babica. Tudi Erik jo tko kliče in sam to vem, da je to na mojem zelniku zraslo in se je prijelo. Sentimentalno že. Ja no, vse enkrat mine. Življenja, pa tudi mesta, avtomobili (iščemo poceni dober avto, Xsara Picasso al pa hibridno Toyoto). Hawking naj bi idejo za svoj veliki bum dobil pri rojstvu hčerke, ko se iz enega sveta porodiš v drugega. Zlatina energija gre pač zdaj nekam drugam, naš avto Tine bo šel za staro železo pa mogoče v rezervne dele za druge avtomobile. Mesta (po potresih) pa gredo v prah in potem zrastejo nova in še boljša mesta. A je res vse tako enostavno?

Sem dobra ali slaba punca?

It's the good girls who keep diaries; the bad girls never have the time.
-- Tallulah Bankhead (http://www.quotationspage.com/)

Ni več dvoma, sem dobra, ker pišem dnevnik.

Rakov Škocjan in Cerkniško jezero

Včeraj smo hodili po gozdnatem Rakovem Škocjanu. Na sliki Mali most. Prav luštno je bilo hodit po gozdu z vednostjo, da je zunaj na planem 35°C. Smo se našpricali proti klopom, medvedov tudi nismo videli. Hecni so eni naši otroci. Ne vedo kako se lula v javnosti. Ja, saj vem, se ne lula v javnosti. Fant lula stoje, pa da spodnjice dol in stoje lula, pol se pa domisli, da bi še kakal... sam smo ga ustavili pravočasno. Nismo vseh postaj obdelali, moj spremljevalec me je prav presenetil, kako je uspešno plezal čez vse korenine in skale (slep je, jaz ga samo držim in govorim, dvigni noge ali pa globoka stopnica, on za mano hodi, ma super je, najbrž eden boljših, čisto brez strahu). Pokrajina je nora: nekje prepadi, drugje polja (pred mesecem še zalita), gozd. Malo boljšo obutev bi rabila, da bi prišla še v vsako luknjo. No pa brez spremljevalca.
Potem smo šli še do Cerkniškega jezera. Še vedno je polno, čeprav se je najbrž gladina že za kake pol metra znižala. To bi domačini vedeli. Celotna pokrajina je bila v nekakšnem oblaku sopare. Po jezeru so pred našim hrupom bežale belouške. Mali Loch Nessi slovenske pokrajine. Samo glavica ven moli, za njo pa črta. Učenci so šli še na multizijo (kjer je večina pozadremala za kako minuto ali dve) - jaz sem to že videla, pa sem enega drugega spremljevalca zunaj pazila. Drugič bom raje notri šla. Nočem več pazit ljudi, ki ne morejo z lastno glavo razmišljat. Je preveč naporno.
Jedli smo v Valvazorju v Cerknici. Taka socialistična gostilna. Moja pica je bila super, samo natakar nam je vsem velike prinesel (Ja gospa, tako je bilo naročeno), čeprav ni nihče niti črhnil. In smo potem puščali ostanke. Sramota. Sašo bi vse pojedel.
Dobila vabilo na razgovor za naslednji četrtek. A moram it k frizerju?

Hiacinta

Mislim, da sem kar dobro prošnjo napisala. Kratko in jedrnato, ker sem CV posebi zraven dala. Šola je blizu, luškana pot za hodit. Polovično delo pa tudi super za začetek. Mestni otroci, ocene pri predmetu - to je vse novo zame; snov, priprave so pa je stari znanci.
Danes pojemo v Šentjakobskem gledališču. Tamponi na srečo odpadejo kot okraski. Smo se vsi strinjali, da je ta režiserkina prošnja malo mim usekala. No, ornk. Odpojemo Hijacinto na Kukaračo pred zaveso in potem, ko bodo vsi tako zelo zadovoljni, še na druženju v bifeju. Jutri pa zgodaj vstat in it na Cerkniško jezero s tamalimi. No, saj mi bo uspelo. Bom pa sigurno zmatrana. Jutri zvečer pa Sašo z Jazooju nastopa na Pločniku.
Sam še 3 dni šole. Sam še 3 dni šole. Sam še 3 dni šole...
... Odpela v Šentjakobskemu. Predvsem mi je všeč drugi del Dosje: Hiacinta Novak (so pa trije deli z eno 15 min pavzo). Tam sem se smejala Hildi, ki se zaljubi v Tiborja - pesnika in še sama začne pesniti tretjerazredne pornografske pesmice. Pa ko prikazuje Hiacintino prvo srečanje s Florjanom na pošti. Odbito. parkrat videla celo Aksi v vlogi. Anja Rupel, ki je odpela en komad vmes, pa bajno zgleda. Drugi del Hiacinte bo septembra, sam ne vem, če bi še enkrat pela.
http://www.sentjakobsko-gledalisce.si/index.html

Tact is the knack of making a point without making an enemy (Isaac Newton).

Z mislimi na jutrišnji dan, ko bom spet morala uporabiti svoja prekrasna diplomatska znanja.
Noge imam natečene od tega sedenja pri računalniku. Najbrž so možgani tudi.