Vrana

V sredo sem iz službe domov zagledala eno črno-sivo krilo. Gledam in se sprašujem kaj je, ko prideta mimo dva tipa in mi odrecitirata: "Poškodovana vrana je." in gresta naprej. Torej naj narava naredi svoje, če je poškodovana? Telefoniram Sašotu, pa našemu veterinarju, kjer mi prijazno povedo, da skrbijo le za mačke in pse (eh, naši mački bi tudi do tja še morali prit) in mi dajo telefonsko veterinarske fakultete. Tam mi prijazno povedo, da za divje živali skrbi le Azil v Kranju in mi dajo njihov telefon. V Azilu mi potem povedo, da delajo le do 14h, a da pridejo zvečer nahranit živali in če jo lahko pirpeljem. Khmm. S čim? No, gledanje National Geographic kanala pa Animal kanala se je obrestovalo. Medtem ko jo lovim (malo je skakala naokoli) se nad mano pojavi par vran in kriči name, njej ona pa nazaj. Kot v hičkoku. Primem jo čez peruti, bosa gospa, ki je ravno mimo prijadrala, mi skuša poiskati v piceriji škatlo. Pa jo potem jaz najdem in grem do Goge. Goge kot za šalo ni doma, pa grem domov. Mačke napodimo ven (nekaj sta sumila in potem čuvala vhodna vrata) in vrano damo v kopalnico v banjo. Po navodilih veterinarke iz Kranja, ji dam mačjo hrano (boljše naj bi bila pasja), pa vodo. Vrana vse poje in se zažene na rob banje. Torej malo le leti. Eno nogo pa skoz v zrak moli. Ko je lačna, potrka na prazen krožnik. Skoz nas opazuje, nežno kljune, ko ji ponudim banano. Tako prijazne ptice pa nisem videla na TV. Erik čisto navdušen krili z rokami in govori vana, vana. Zvečer si s Sašom sposodiva Gogin avto (ki naj bi, ko je bila majhna, s sestro konstantno reševala ptiče) in hajd v Kranj. Azil se nahaja pred Kranjem, v Mlaki ali nekaj podobnega, smer Golnik. Stara hiša z velikim črnim psom Majem, mladim polhom in kupom ptic s povezanimi perutmi (rdeče barve, da sem že mislila, tako kot že nekaj obiskovalcev pred mano, da so to neki novi ptiči). Naša vrana je zgleda še zelo mlada in mogoče niti ne zna dobro leteti. Pravega veterinarja je obiskala šele v četrtek in kaj je z njo, zvemo naslednji teden. Noga zgleda bolj sumljiva. mogoče je pa res ne bi smela vzeti, pa bi se že znašla in eventuelno počasi odletela na kaj višjega? Noge se zarastejo narobe, uporabne so pa še včasih, tako kot pri našem Miškotu. Sva vprašala veterinarko, ali naj jo nazaj odpeljeva, kobo zdrava, pa je rekla, da ne bi bilo potrebno, ker se mlade vrane hitro znajdejo in starši hitro pozabijo. Sašo je previdno vprašal (hipotetično), kako bi se vrana lahko navadla mačkov. Ja, navadila bi se jih, če bi bila v družini prva, če pa so tam prej mački, pa to zanjo ne bi bilo tako dobro. Omenila je še, da imajo veliko zdravih živali, ki pa so tako poškodovane, da v divjini ne bi zdržale. Skušajo se izogniti evtanaziji,če je le mogoče, samo potem se zgodi, da imajo prostore polne zdravih živali. Zakon pa prepoveduje ljudem skrbeti za divje živali (recimo, da bi jih vzel domov, da skrbiš za eno tako, ki v divjini ne bi mogla več preživeti). Plačila ne sprejemajo. In samo dva Azila za divje živali sta v Sloveniji: ta pa tisti v Muti (bolj znan po aferi z labodi). Žalostno. Anja pravi, da večino živali, ki jih prineseš v veterino, kar usmrtijo, ker se jim ne da nič delat. V svetu pa imajo celo veterino za ribe. Kje smo mi. En tak pravi veterinar bi po moje moral celo več vedeti kot pa navaden zdravnik. Živali so si tako različne po zgradbi. No saj se potem najbrž specializirajo za žival. Sam vseen morajo poznati vse možne bolezni, pa še različice v zgradbi živali. Ljudje smo podobno zgrajeni, razlikujemo pa se bolj v centimetrih in v boleznih.

Italija in razgovor sta mimo

V Italiji smo najšrej šli na ogled centra za pomoč slepim in slabovidnim v regijskem centru v Trstu Rittmayer. To je bila stara bogata familija brez otrok, ki so se ukvarjali s tekstilom in potem dobrovoljno prepustili svojo vilo z vrtom slepim in slabovidnim. DO 92 je bila tam šola, potem je prišla popolna integracija in so jo skoraj zaprli, če ne bi bilo ravnateljice. Slepi in gluhi pač rabijo drugačno oskrbo kot kaki drugi posebni otroci, in ti bodo vedno potrebovali nek resourse center. 25 kombiniranih starejpih pri njih živi, oskrbujejo pa slepe in slabovidne otroke od rojstva naprej do smrti. karkoli rabijo, pridejo tja. na obravnavo. Ne tko kot pri nas, ko morajo mobilni prit na dom. Tam samo na začetku šolanja, specialni pedagog pride do šole in se pomeni z njimi. Potem pa zgleda dvogovr steče, šola vedno v naprej pove kaj potrebuje in inštitucija to uredi. Imajo tudi skromen a lep vrt za slepe (dišavnice in zvok vode - vrt bolj za starejše). Potem smo šli v Mantovo, kjer nas je zajel vročinski val (39°C). Vodič je bil ubitačno dolgočasen. Fašem še sončarico in nejevoljo do zgodovinskih ogledov. Zvečer gremo spat v kraj zraven Gardskega jezera (klimatizirane sobe). Naslednji dan pa z gliserjem na Gardsko jezero okrog otoka Sermiona, kjer je svoj čas Vergil užival. Prijetno počitniško vreme in bolj normalne temperature so pomagale, da sem se navdušila nad jezerom. Pa pravijo, da sploh ni najlepše. Si ogledamo še bivši vikend gospe Marie Calas (na fotografiji). Potem pa horuka v klimatiziranemu abvtobusu (tega verjetno ne bi bilo potrebno več pisat v današnjem cajtu) do Verone. Tam spet en brzinski ogled (da zadostimo agenciji?!), spominjam se le Dantejevega spomenika, arene (kamor bi lahko šla avgusta s SVIZom na ogled opere Madame Butterfly, sam še ne vem kako) ter Julijinega balkona. Potem pa sem obsedela ob sendviču in malem pivu. Sej je luškan mest, sam ne pri taki temperaturi. Odbrzeli smo domov na večerjo v en kraj blizu Vrabčja, gostilna Skok. Super hrana, dobra postrežba. Ob 10h zvečer sta me pred Zavod prišla iskat Erik in Sašo, ker ju nisem videla že od sobote, ker sta odmaglila v SG. In zdaj sta spet na poti tja.
Danes sem imela simpatičen razgovor za službo na Prulah. Me še bolj ma, da bi jo dobila. Zvedela sem tudi, da ni rezervirana služba, tko da teoretično mam šanse. Pomočnica ravnatelja je videla bolj praktične omejitve pri tem, da bi mene zaposlili (urniki se lahko pokrivajo). Malo sem poskušala omilit problem. Bomo videli. 40 jih je prijavljenih in pravijo, da bodo v dveh krogih razgovori. bom prišla skozi prvi krog, skozi drugi, to bomo pa še videli. Počitnice bodo verjetno bolj ljubljanske. Avto moram odjavit.
Evo enga bagija zame pa za Erika. Stoji na umetnem otočku in poglabja dno jezera.