Vogel in slap Savica

Luškan športni dan. Tako luškan, da nihče ni manjkal in je cela šola napolnila avtobus in kombi.
Vogel je prav prijazen konec poletja. razen mogoče ovc, ki se tam gori pasejo. Saj ni čudno, tako malo trave je, da pač napadajo vse ljudi z malicami. Bogi naši nič hudega sluteči otroci. Prvi prijazni vzkliki v stilu: "O ovčke, kok ste luškane!", so se zelo hitro spremenili v krike strahu, jeze in razočaranja. Tam je šla ena malica, tam en nahrbtnik, tam skoraj en prst... .

Tam je tudi nastala tale fotka Triglava s telefonom. Gondola dol gre tko hitro, da potem še 10 min nisem dobro slišala, pa čeprav sem zehala celo pot dol.
Slap Savica (pa mimgrede sem še srečala babico Ančko in Rupkota pri spodnji gostilni in se čudila, kako to da še hodita na sprehode) ma 553 stopnic in z železno ograjo zagrajen razgled. Gužva ogromna. Jaz pa na vsaki roki enga otroka. Punca je bila vsaj pridna, sam dečko... sva dvakrat skor odkrevsala v prepad. Stopnice široke samo za dva človeka, seveda. In vstopnina je tam okoli 400 sit. No, je pa bil lep sprehod.
A se mogoče da pogojno vpisat v drugi letnik? Jest bi rada mal žvela.

Slovenska popevka

Najini (spodaj Irena in moja malenkost) frajerji so naju spravili na Slovensko popevko. Bili so luštni in najboljši. Žal se ni vse kakovosti slišalo na televiziji. So jih čudno miksali. Kasnejša zabava je bila v slogu, poglejte me, sem tukaj, podpišem lahko pogodbo, ali pa, hej a se slikaš z mano, jaz sem ljubitelj Evrovizije. Me nisva bili nič od tega. Najini fantje pa uno prvo. Rdeče vino je bilo zanič. Voda z okusom limone pa tudi.

The revenge of the scorpions

Do sedaj se še ni zgodil. Maščevanje namreč. V Trenti sem namreč ponesreči pomendrala mladička škorpijona. Kaj mi je pa med prsmi lazil, sem mislila, da je smet.