V znamenju vikenda in Miška

Miško še nima apetita in se nikjer ne zlekne. Nas Goga pelje do veterinarja, mimogrede skočim še v trgovino. A Miško je imel povečan mehur in niso ga mogli stisniti niti na novo kateter vzstaviti, pa je šel na operacijo, tokrat zaresno (se pozna pri plačilu 250€). Sečevod so mu razširili in speljali mimo lulčka, ki ga sedaj nima več. Vnetje se mu lahko še ponovi, vendar bo vse polulal brez problema. Pobrit, zašit (čez en teden pobiramo šive), krvav, obveza in kateter sta mu že odpadla. Leži na tleh. Komaj se je s prednimi tacami premaknil iz kletke. Več ne zmore. Tam so ga spet nafilili z vodo, ga prisilili, da je vsaj tekočino od razredčene hrane popil in mu dali antibiotik za teden dni. Pa še ene tablete za na 12h, ki razširijo sečevod. Ponj sva šla s Petro in potem v pizzerijo Foculus. Kaj sem pa res želela od sobote, pa je druga pesem. No, važno da še pojem.
Z Erikom sva odspala, sicer sem ga komaj prepričala, 3h paranojičnega popoldanskega spanca. Miško je prišel zraven na tepih čepet. Erik mu stalno govori, se je vse uredu. Kasneje se je malo crkljal (a joka koj ko ga kaj spodaj primeš in krvavi), Tigi pa je lulal v moj umivalnik. Vsak maček rabi svojega. Kako bo šele z dojenčkom.
Če bi bili meseci res meseci (na 4 tedne/lune), potem bi bila sedaj v desetem mesecu nosečnosti. Tako pa se dogaja matematični lapsus. Sem v 36 tednu nosečnosti, kar je en podaljšan deveti mesec.

Tik pred zdajci

Bi človek mislil, da bom pa danes lahko spala čez celo posteljo, ko sem samska. Ja, človek bi mislil, žival pa ne. Če sem gledala proti sredini, je prišel Tigi čisto k mojim rokam, če sem gledala stran, se je stisnil k nogam. Drugače pa od daleč opazuje Miškota. Mogoče se ga kar malo boji. Miško bi potreboval eno lizanje okoli oči, repa, ma povsod, ker je čisto zapacan. Sej najbrž ga čistuna še to zraven matra. Pa še vedno brez apetita. Našla sem ga pa tam, kjer sem ga pustila. Pri vodi ob vhodnih vratih.
Sem malo počistila, ker se je v kuhinji vse pocalo. Ampak verjetno bom še morala.
Mišku so dali kateter ven (neka specialistka Maja) a ga želijo jutri še enkrat videt. Tudi antibiotik so mu sami dali. Kristalov ni, UZ pa je pokazal zasenčen mehur. Pri babici sva Miška skopala z šamponom, ki so ga nama dali pri veterinarju. Seveda je čisto znorel (torej je vsaj malo že zdrav), a skače na kljuke še ne. Še vedno ne je. Rad pa se malo pocrtlja, tako da ga malo pobožam še z brisačo, ker je zadaj še malo moker, pa počešem ga. Nič se ne čisti. Lula pa povsod. Mogoče rahlo zanalašč, ker je šel na posteljo, pa na neke moje papirje.

Miško ma težave

Lula se mi zdi da ne, čeprav čepi vsake toliko, sam je pa ponoči 4x bruhal (pa ni jedel tik pred spanjem :-) in zdajle zjutraj ni hotel jest zajtrka (OK, domnevam da je bil Miško, ker samo on bruha, če je treba bruhat). Miško, da ne bi jedel zajtrka? Je Tigi vse pojedel. Torej je res nekaj narobe. Sta se tepla ponoč in pihala drug na drugega. Al sem hotla Miška kar spustit na prosto, tako me je znervirala njegova občutljivost. Pa je to človeško? Ali je to živlasko? Ali je človeško imet mačke v stanovanju? Pa ni človeško jih spustit na prostost? Evo, Lili mi je dala predlog: naj gre v Rio, če je tko preobčutljiv na mraz. Zdaj spi v kopalnici in veliko pije. Enkrat je še prozorno bruhal.
V vrtec sva prišla s taxijem ob 10h. Ne gre mi to zgodnje vstajanje in bujenje prestolonaslednika. Rada še kej postorim, preden grem ven. Pa z Erikom sva se morala malo pregovarjat a bi šel v vrtec ali ne. Če se meni ne gre, je to zelo težko pregovarjanje.
In potem so se zvrstile naslednje stvari: kličem Saša, da ga kot dolgoletnega mačkoljubca vprašam za nasvet glede Miška, pa ga ne dobim, pišem še Mariji, pa pravi da ni dobra za nasvete, ker je pač njen maček invaldi in če se njemu kaj zgodi, je zihr zlo hudo, na kliniki mi rečejo, da če se je tko hitro začelo slabšat, da bi bilo bolje, če ga pridem pokazat, Jaša ni mel časa za prevoz, jaz nima več denarja za taxije, Eriku sem obljubila, da pridem takoj ko se zbudi... Pa sem pograbila Miška, šla po Kangooja (kako bom zdaj nazaj parkirala ne vem), po Erika, na kosilo pa do veterinarja. Tam pa šok. Dečko mora takoj na operacijo, če bi še 24h čakali, bi umrl. Erik je jokal, ko so Miška obdržali. Zdej sva pri bubici in čakava da se zbudi iz narkoze, da ga odpeljeva domov. Diagnoza? Zamašen mehur (znak, da želi lulat, pa ne more), potem pa se strupi iz ledvic, jetr začnejo selit po telesu (bruhanje), na koncu pa smrt. Morali bi upoštevati dieto: samo mokra hrana. Pa še to ne vem, če bi kaj pomagalo.
Potem se je Erik odločil, da ostane pri babici. Mišku sem pa doma nastavila še tole protilizalko, a kaj ko je še vedno čisto avt. Revež. Kupila sem mu tudi neko posebno hrano, po priporočilu veterinarja Viceta Zaninovića. Jutri pa se postopek ponovi. Pa kateter skozi katerega mu zdaj urin ven curlja mu bodo odvzeli in mu dali antibiotike. Ko bi vsaj bila ekspert pri dajanju tablet. Erik mi je pa rekel, da me ljubi. Kangooja pa sem pustila pri Križankah in upam da bo vse OK. Jutri ga tako ali tako zopet rabim. Pri Gogi ga pa ne morem parkirat, ker spet rukajo dvorišče in uporabljajo njeno garažo za slačilno cono.
Matjaž mi je ravno rekel, da je Kika tudi zaradi tega umrla, a pri njenih 16 letih (in luknjo v srčku, ki ne bi dovolila operacije)...

Zadnja samska sreda

Po dežju posije sonce, pa čeprav sam za mal. Denarja seveda še ni od Primoža, pravi da račnovodkinje ni 2 dni in da mi bo iz lastnih sredstev nakazal kokr bo pač mogoče - ne vse. Sva pa z Erikom prišla bolj zgodaj v vrtec - to je ob pol devetih.
Včeraj je odpadla zobozdravnica Eriku, pa tako sva hitela, Erik je bil hiter kot pajekmož. Veliko mu pomeni, da je priden, ker stalno sprašuje tudi vzgojiteljice: A ne da sem priden? No, zato sicer še ni konstantno priden. Na sestanku včeraj z njima, sta rekli, da ni kakih problemov z njim (bolj si jih midva zgleda ustvarjava vsake toliko časa). Da rad kaj pove, pripomne in ga morata prav opozarjat, ne Erik, zdaj me govoriva. Hmmm, od kje mi je to že znano, aja seveda, od doma. Ane, mamica, a si že vidla tako pošast k ma tak (slamica) zob? Zgleda tudi oni že vesta, da bova delala kuhinjo zanj, a da mora najprej postpravit igrače, ki so jih otroci nametali čez vikend. Pa sta me vprašali, kako to, da niso skupaj nič pospravili. Hmmm, ne vem, se mi zdi da sem jaz kar pozorna, da ga opozorim, da mora pomagat pospravit, ko odhajava od obiskov (predvsem, če se kje sam igra, no bom zdaj pozorna povsod). A drugim staršem ne želim preveč soliti pamet. Je bil seveda včeraj penast, ko je vse (dnevno/spalnico in svojo mizo v ateljeju) sam (ampak zelo pridno) pospravil. Zdaj imava eno škatlo igrač, na pol pokvarjenih, od katerih se ne more ločit. Mogoče kdaj kasneje.
Italijanščino mava kar v vrtcu, da potem direkt greva tja. Mene ubitačno bolijo kolki ko hodim, ko spim, ko sedim. A je še kje kak položaj? Plavat bi mogoče lahko šla. Sam Erik še vedno kašlja. Grem zdej dopoldne se lotit pisat zadnjih nosečniških pisem. Gre kar počasi, ko tako težko sedim kjerkoli.
Preden sem šla h Gogi na kosilo, sem jima kupila en šopek spomladanskih (medvejka in breskev) zato malo zamujala in ko za stavo, so me vsi ustavljali in ogovarjali. So bile to rože? Potem bi jih še večkrat imela, ker so bili vsi zelo prijazni in dobre volje. Ena gospa je tudi priznala, da je najprej rože opazila, potem šele mene. Res je bil en lep, a že rahlo ofucan šopek v mojih barvah (zeleno-roza). Sem pa kar konstantno v vijolično oblečena. Mogoče me pa zato opazijo, ker niti več ne kombiniram barv, ampak sem striktno vijola. Bi se morala preselit v Maribor? Ah, ne, raje ob morje v Italijo, v Miramar grad recimo, čeprav tam še nisem bila. Na koncu koncev mi je zelena tudi všeč.
Miško čudno sedi a nič ven ne spusti. Mogoče je bil včeraj predolgo časa zunaj, ko je bilo tako mrzlo. Upam, da se bo mehur hitro umiril.
Primož je nakazal en del. Če to ni lep dan.

Potrebujem motivacijo

Danes začenjam z motivacijskimi:
There are some things you learn best in calm, and some in storm.
-- Willa Cather, The Song of the Lark, 1915
Dež naj spere vso nesnago. V trgovini mi je nekdo ukradel ta veliko marelo (skupina dijakov je ravno malicala in se na veliko hvalila že v trgovini, kaj vse so pokradli). K Primožu sem šla po denar, je rekel da bo danes, da mora do 12h sporočit računovodkinji. Dela z Arjanom razstavo, danes je otvoritev.
We know what a person thinks not when he tells us what he thinks, but by his actions.
-- Isaac Bashevis Singer
Drugače je dan čisto simpatičen: škornji gor, pelerina tudi, poštar je zvonil pa ni bil zame in je moral Jaša dol, Erik se je zbudil dobre volje, oba sva pojedla zajtrk doma in počasi odšpancirala do vrtca, Tina je rekla, da ni nujno, da so Roka res okradli, Sašo je verjetno včeraj dvigoval denar v Braziliji. Sej se da na vse stvari pogledat s pozitivne smeri. Življenje je pol polno, ma kaj, polno je. Če sam pomislim na vse nosečnice v Argentini (3 mesece porodniške), v ZDA (2 meseca). Plačo mam povprečno in svetovno nadpovprečno. Imam stanovanje in samo še 5 let moram odplačevat zanj, enako velja za super avto Kangoo, ki celo malo požre. Dežnik je pa žal že razpadal in bi ga morala malo zašit. Sej bo, a ne?
Erik je spet slabo spal, premočrtno potem tudi jaz, pa sem šla delat za službo stvari, k sem mislila, da jih nikoli ne bom. Linkala zakone na naši internetni strani:
http://www.zssm-lj.si/si/
Seveda sem potem sanjala kako linkam ene stvari na Saša - prijetne sanje.

Samo še en teden!!

Erik je imel ponoči hude sanje. Je jokal: jedel bi! Sem se slabo počutila, ker se nisem spomnila, ali je kaj jedel ali ni (pa je, pito je jedel). Jaz sem pa tudi nekaj smučala in iskala pravo pot in pravega fanta. Sašo pa se je javil po sms-u, da so že v Sao Paolo in da je eni ženski že denar zginil na letalu iz kovčka. To bo gusarsko.
Deževalo je pa potem spet sonce, čisto aprilsko vreme. ravno toliko da sva popolnoma zakompliciral (škornji, kolo?) odhod v vretec in se potem odločila z Erikom, da imava počitnice. Najprej sva šla bubi pogledat, ker ne more kakat že 3 dni. Pa jo naročila k zdravniku, ji skuhala en slivov kompot in ji dala Donat za pit (a dvomim da bo pomagalo, ker se ji je čisto na koncu zaštopalo). Potem sva šla še do moje službe, kjer sem šla na supervizijo (brez domače naloge), Erik, zelo priden, pa v žogice in na dvorišče. Nazajgrede je bil takooooo zmatran, da je celo pot prejokal in potem pri bubici v 5 sek zaspal,kar je čisti čudež. Ko je bubi videla, kaj nam je Goga pripravila za kosilo, se ji je odprl apetit, a kaj drugega pa ne. Malo smo še počvekali in je že večer. Gogi ne dela ne telefon en net od kar je prestopila iz T2 na SIOL, je začela Lili razmišljat a sta res dobrega ponudnika dobili. Mislim da je pri nas problem v tem, da je še vedno premalo konkurence in te vsi jemljejo kot smet, ko se za njih odločiš (pozor, ne hvalim nobenega od ponudnikov). Tu pa kapiralizem še ni prišel v glavo. Kle bi zahtevala ritolizništvo do najmanjšega od najmanjših uporabnikov. Vsak je lahko namreč potencilani veliki odjemalec. No sam to ne štekajo niti banke, niti galerije, večina muzejev in večina knjižnic. Štekajo pa to televizijci (al jim pa samo rata po slučaju) in dajo pred glavne risanke večerne poleg seveda sklopa obupni reklam za otroške igrače tudi loterijo Slovenije in jih podzavestno filajo z igrami na srečo in vrednostjo denarja. Hvala bogu da midva z Erikom to vse, z risanko vred, po pravilu ponavadi zamujava. Erik raje riše z dedijem, tako kot zdajle.

še 8 dni!

Vrabič Železniki so šli na sprehod in sva malo sama pred kosilom. Perem, kuham in pišem. Čist luštno, sam bojim se, da bom mela premalao časa. Erik je pa skoraj brez glasu. Ena žehta je že zunaj. Na postelji pa nova posteljnina, oprana a nepolikana. Kdo bi se še s tem matral. Presenetilo me je lepo vreme, ko so vsi govorili da bo dež, mogoče celo sneg.

Premala pečica za vso mojo kuho, bomo videli kako bomo to zmutili. Najbolj pomembna stvar se tko al tko peče. Musaka (krompir, sir in por ala Martha Stewart prvič). Meso pa ... kdaj drugič. Zato pa majo nobles gospodinje po dve pečici. Men se je pa zdel potrata prostora. No, sej nisem nobles, niti nisem gospodinja k prireja vsakodnevne, še vsakomesečne zabave ne. In je čist uspelo, mes k mes, musaka pa super. Samo pregovarjat sva se mogla z Erikom, ki zdaj peizkuša svojo moč odločanja. Pravilo je: poskusi potem pa ... sej umrl od lakote ne bo. Pa je jedel pol.
Danes se s Sašom ne slišimo, sam se boljše počutim, ker mi je to že včeraj rekel. Po njihovem kosilu (to je -5 ur) v Buenos Airesu s klubom Triglav, letijo cca. 3-4 h v Sao Paulo.
Ena žehta že pobrana, oblaki se kopičijo. Erik spi in V-Ž so že na poti domov. Nekaj rož sem presadila, da se mogoče malo k sebi spravijo. Mački so verjetno navdušeni nad mano, spustila sem jih ven, dala sem jim kosti, mokro hrano in suho hrano.
Priporočam ogled vseh 6h filmov profesorja Wescha, ki sem ga dala kar med odkritja.