Sabina mi je enkrat pravila, kako ima vse svoje igrače na postelji. Pa sem ji "pametno" razlagala, da po feng shui, na ta način ne more priti do partnerja.
To so pa moje igrače. Na postelji so bile vedno čez dan, dokler sva bila s Sašom na Levstikovi. Ko sva se preselila, so postale kup sredi sobe. Ko je prišel Erik, so postale njegove. A še vedno jih smatram kot moje. Moje imajo imena (v prihodnosti bom dala na Erikov blog njegove, z njegovimi imeni, pa boste videli). In dve sta sta že šli v letošnjem letu. Ena lutka Lucija, ki sem jo sama naredila, na smeti, drugi medved Benko, pa je šel s Slovensko filantropijo (upam, da res) na Kosovo ali pa v Kazahstan, ko so zbirali igrače v Erikovem vrtcu in se je Erik lahko le od njega ločil, smrk.
Spomnim pa se še male Mančiči opice, ki nastopa v enem Sašotovem videu, ki ga ima na blogu, te tudi ni več. Imela je še eno bolj suho varianto sestrico, pa mislim, da jo je Jaša enkrat zgubil, ko smo ga v vozičku peljali. Pa Strawberryshortcake punčke, ki je dišala po jagodah. Kam je pa ta šla? Ko smo se iz Wolfove selili na Levstikovo (denacionalizacija), sem kup igrač stran pometala, takrat je Sašo večino pobral izpred smetnjaka in jih spravil k sebi domov. Zato pa sta opica in punčka pri Sašu pristali. A kaj ko so tudi njegovi delali čistko. Coockie monstra, taka zelena pošast iz oddaje Sesame street, je mama dala že ko sem bila majhna naprej neki družini z otrokom s posebnimi potrebami. Al sem ji zamerila... Torej, preden, še kaka roma drugam, naj jih ovekovečim takole na postelji (drugače so v eni ogromni škatli).
Od leve proti desni sedijo, visijo oz. ležijo:
- pujsa,
- medved Jaka, ki sem ga dobila od Sašotove babice "mati" Julijane in mu srček utripa, če ga stisneš,
- Lucija (ja nekaj sem imela s tem imenom, prinaša naj mi luč, kot terapevtska igrača), ki jo je sešila ta ista mati, Sašo pa ji je narisal oči,
- spet eno delo matere, ime ji je Bunka, prvenstveno namenjena visenju v avtu,
- Silvester medved (ne vem če ni tudi bil produkt materinih prihrankov),
- medved Miha, kupila sem si ga, se mi zdi v Slovenj Gradcu, Russ proizvodnja, ena mehkoba od mehkobe,
- trije zajci Peter, Pavel in Marko (a nikoli nisem vedela, kateri je kateri, bili so moja sveta trojica), zašila jih je moja mama Goga, en je bil od Jaše, en moj, en mogoče od Urške, čeprav Goga pravi, da oni imajo svoje zajce in da jih je naredila več,
- spredaj leži najstarejša medvedka Mercedes, zaplenila sem jo Sašu,
- na steni pa je obešen angel Lucija (saj mi ni potrebno tega komentirat?), tudi Russ proizvodnja, ki ponavadi krasi vrh smreke za novo leto.
Prelepa pridiga, kako mora imeti hiša trdne temelje (čeprav sem se vedno spraševala, da zgleda potresov tam ni bilo tako veliko, ker se hiša hitreje poruši na skali kot na pesku, kar v resnici pomeni, da mora vse biti trdno a tudi elastično: temelji in hiša). Čim večja je hiša, tem boljši morajo biti temelji. Zunanjost ni pomembna (tako kot pri terapiji z živalmi, o katerih ravno berem knjigo. Živali ne zanima naša zunanjost in maske, ki jih nosimo.) Dober arhitekt, projektant, bo predvsem pazil na temelje. Francijeva prisega je bila popolna vera v boga, da lahko obudi tudi kosti, Majdina pa, da brez ljubezni ni ničesar. Kot je župnik povzel: ni zvena v zvonu, ampak samo brnenje.
