sobota, maj 03, 2008
Majda in Franci se poročita
Bili smo na poroki Majde Travnik Vode (kako sem vesela, da je ohranila svoj priimek - nora sem na vrtove, o baj d vej, nore knjige o le-teh imajo v Konzorciju) in Francija Vodeta.
Prelepa pridiga, kako mora imeti hiša trdne temelje (čeprav sem se vedno spraševala, da zgleda potresov tam ni bilo tako veliko, ker se hiša hitreje poruši na skali kot na pesku, kar v resnici pomeni, da mora vse biti trdno a tudi elastično: temelji in hiša). Čim večja je hiša, tem boljši morajo biti temelji. Zunanjost ni pomembna (tako kot pri terapiji z živalmi, o katerih ravno berem knjigo. Živali ne zanima naša zunanjost in maske, ki jih nosimo.) Dober arhitekt, projektant, bo predvsem pazil na temelje. Francijeva prisega je bila popolna vera v boga, da lahko obudi tudi kosti, Majdina pa, da brez ljubezni ni ničesar. Kot je župnik povzel: ni zvena v zvonu, ampak samo brnenje.
Zavod za transfuzijo
Nesojena sestrica Maja (iz mačehinega prvega zakona), jutri praznuje 30 let. No, praznovali smo jih že, skupaj z Jelkinimi 50 leti. Včeraj me Maja kliče (nanjo se obrnemo, ko imamo zdravstvene težave, ker je farmacevtka) in mi pove presenetljivo novico: da je možno kot darovalec brezplačno shraniti matične celice iz popkovnice tudi preko Zavoda za transfuzijo. Delajo 24/7 in po telefonu so mi samo dejali, da ko bom šla rodit, jih samo obvestim, da prinesejo potrebščine. V ponedeljek jih pokličem še enkrat, da govorim z zdravniki in preverim, če je res vse tako enostavno. A tak način se sklada z najinim mišljenjem. Midva sva tudi darovalca in sva v registru. Res je, da če bi nekdo drug prej potreboval matične prav od najinega otroka, bi najin bil potem brez. A to je nizka statistična možnost. Pa tudi, če lahko dete komu daruje, bo lahko potem tudi nekdo drug njemu in ima vse nek smisel. Sprašujem pa se, zakaj so tako tihi glede te brezplačne opcije? Je biti darvalec ali samo egoistični hranitelj, res tako težka odločitev, da je niti ne reklamirajo?
Kri pa še nisva darovala. Po Erikovem rojstvu sem imela velike probleme z železom in pridobivanjem izgubljene krvi, tako da se za to še nisem odločila. Tudi kot majhna sem imela probleme s slabokrvnostjo. V tej nosečnosti je še vse v mejah normale.
Kontakti za vprašanja
info@ztm.si
Zavod Republike Slovenije za transfuzijsko medicino
Šlajmerjeva 6
1000 Ljubljana, Slovenija
Telefon: (01) 5438 100
Fax: (01) 2302 224
Kri pa še nisva darovala. Po Erikovem rojstvu sem imela velike probleme z železom in pridobivanjem izgubljene krvi, tako da se za to še nisem odločila. Tudi kot majhna sem imela probleme s slabokrvnostjo. V tej nosečnosti je še vse v mejah normale.
Kontakti za vprašanja
info@ztm.si
Zavod Republike Slovenije za transfuzijsko medicino
Šlajmerjeva 6
1000 Ljubljana, Slovenija
Telefon: (01) 5438 100
Fax: (01) 2302 224
ponedeljek, april 28, 2008
Od rojstva do smrti
Moje dete je v povprečju 45.72 cm veliko. Spakirala sem sebe za tja, za nazaj in za dete. Počasi čistimo stanovanje in se pripravljamo na ... Sašotov, Jelkin, Majin ter detetov rojstni dan. Miško ma tudi rojstni dan, star je 6 let.
Ker ne morem spat, berem ene starejše Geje, ki mi jih dostavlja mačeha Jelka. Tale novemberska je prav zanimiva. Če sem začela z rojstvi, nadaljujem lahko z reciklažo gum, kako guncnico iz gume bi lahko naredili za Erika z drevesa? Bog ve, če bi se moji sicer strinjali s tem. Ko tako grdoooo zgleda. Krompirja pa res ne bi sadila v gumah, raje kar polje "ustanovim".
"Ne boj se smrti, če hočeš živeti." pa je začetek članka o hindujskem sežigu. Se strinjam. Sama se sicer lastne smrti ne bojim (se mi zdi), bolj sem obremenjena s smrtmi mojih bližnjih. Pri hindujskem sežigu so lahko prisotni le "trdi" moški, ker bi ženske s svoji žalovanjem in tarnjanjem umrlemu prinesle slabo. Torej je to čisto razumljivo, da bi me smrt bližnjega prizadela. OK, kako pa naj se potem s tem soočim? Na Papui Novi Gvineji je bila smrt (še v predkrščanskem obdobju) dolgotrajen proces, kjer se bližnji zaradi tesne povezanosti s pokojnikom znajdejo v vmesnem prostoru med življenjem in smrtjo. Za to daljše obdobje (leto in več) je značilno, da se z raznimi obredi, izmenjavami daril, počasi vračajo v svet živih.
Tibetanski pokop mi je seveda najbližji. Ekološki in ekonomičen. Truplo pustijo na kakem višje ležečem pobočju zunaj naselij, kjer ga počasi pojedo ujede in divji psi. (Če bi se lahko spremenila v žival, bi se v vrano in zdaj sem zvedela iz knjige Človek - žival, da je to najpametnejša med pticami.) Ker pa sem trenutno vezana na Slovenijo, bi si želela, da sem raztrosena na kakem travniku. Čeprav, na koncu koncev, je pogreb res obred za preživele, naj si ga sami ustvarijo na njim najbolj primeren način, da čimbolje predelajo smrt. Je pa najbrž nekaj le na tem, da je pogreb podoben pokojniku in se zato sklada s pokojnikovimi željami. In če želim biti ekološka?
Ker ne morem spat, berem ene starejše Geje, ki mi jih dostavlja mačeha Jelka. Tale novemberska je prav zanimiva. Če sem začela z rojstvi, nadaljujem lahko z reciklažo gum, kako guncnico iz gume bi lahko naredili za Erika z drevesa? Bog ve, če bi se moji sicer strinjali s tem. Ko tako grdoooo zgleda. Krompirja pa res ne bi sadila v gumah, raje kar polje "ustanovim".
"Ne boj se smrti, če hočeš živeti." pa je začetek članka o hindujskem sežigu. Se strinjam. Sama se sicer lastne smrti ne bojim (se mi zdi), bolj sem obremenjena s smrtmi mojih bližnjih. Pri hindujskem sežigu so lahko prisotni le "trdi" moški, ker bi ženske s svoji žalovanjem in tarnjanjem umrlemu prinesle slabo. Torej je to čisto razumljivo, da bi me smrt bližnjega prizadela. OK, kako pa naj se potem s tem soočim? Na Papui Novi Gvineji je bila smrt (še v predkrščanskem obdobju) dolgotrajen proces, kjer se bližnji zaradi tesne povezanosti s pokojnikom znajdejo v vmesnem prostoru med življenjem in smrtjo. Za to daljše obdobje (leto in več) je značilno, da se z raznimi obredi, izmenjavami daril, počasi vračajo v svet živih.
Tibetanski pokop mi je seveda najbližji. Ekološki in ekonomičen. Truplo pustijo na kakem višje ležečem pobočju zunaj naselij, kjer ga počasi pojedo ujede in divji psi. (Če bi se lahko spremenila v žival, bi se v vrano in zdaj sem zvedela iz knjige Človek - žival, da je to najpametnejša med pticami.) Ker pa sem trenutno vezana na Slovenijo, bi si želela, da sem raztrosena na kakem travniku. Čeprav, na koncu koncev, je pogreb res obred za preživele, naj si ga sami ustvarijo na njim najbolj primeren način, da čimbolje predelajo smrt. Je pa najbrž nekaj le na tem, da je pogreb podoben pokojniku in se zato sklada s pokojnikovimi željami. In če želim biti ekološka?
nedelja, april 27, 2008
Posvečeno prijateljici Sabini
Sabina mi je enkrat pravila, kako ima vse svoje igrače na postelji. Pa sem ji "pametno" razlagala, da po feng shui, na ta način ne more priti do partnerja.
To so pa moje igrače. Na postelji so bile vedno čez dan, dokler sva bila s Sašom na Levstikovi. Ko sva se preselila, so postale kup sredi sobe. Ko je prišel Erik, so postale njegove. A še vedno jih smatram kot moje. Moje imajo imena (v prihodnosti bom dala na Erikov blog njegove, z njegovimi imeni, pa boste videli). In dve sta sta že šli v letošnjem letu. Ena lutka Lucija, ki sem jo sama naredila, na smeti, drugi medved Benko, pa je šel s Slovensko filantropijo (upam, da res) na Kosovo ali pa v Kazahstan, ko so zbirali igrače v Erikovem vrtcu in se je Erik lahko le od njega ločil, smrk.
Spomnim pa se še male Mančiči opice, ki nastopa v enem Sašotovem videu, ki ga ima na blogu, te tudi ni več. Imela je še eno bolj suho varianto sestrico, pa mislim, da jo je Jaša enkrat zgubil, ko smo ga v vozičku peljali. Pa Strawberryshortcake punčke, ki je dišala po jagodah. Kam je pa ta šla? Ko smo se iz Wolfove selili na Levstikovo (denacionalizacija), sem kup igrač stran pometala, takrat je Sašo večino pobral izpred smetnjaka in jih spravil k sebi domov. Zato pa sta opica in punčka pri Sašu pristali. A kaj ko so tudi njegovi delali čistko. Coockie monstra, taka zelena pošast iz oddaje Sesame street, je mama dala že ko sem bila majhna naprej neki družini z otrokom s posebnimi potrebami. Al sem ji zamerila... Torej, preden, še kaka roma drugam, naj jih ovekovečim takole na postelji (drugače so v eni ogromni škatli).
Od leve proti desni sedijo, visijo oz. ležijo:
- pujsa,
- medved Jaka, ki sem ga dobila od Sašotove babice "mati" Julijane in mu srček utripa, če ga stisneš,
- Lucija (ja nekaj sem imela s tem imenom, prinaša naj mi luč, kot terapevtska igrača), ki jo je sešila ta ista mati, Sašo pa ji je narisal oči,
- spet eno delo matere, ime ji je Bunka, prvenstveno namenjena visenju v avtu,
- Silvester medved (ne vem če ni tudi bil produkt materinih prihrankov),
- medved Miha, kupila sem si ga, se mi zdi v Slovenj Gradcu, Russ proizvodnja, ena mehkoba od mehkobe,
- trije zajci Peter, Pavel in Marko (a nikoli nisem vedela, kateri je kateri, bili so moja sveta trojica), zašila jih je moja mama Goga, en je bil od Jaše, en moj, en mogoče od Urške, čeprav Goga pravi, da oni imajo svoje zajce in da jih je naredila več,
- spredaj leži najstarejša medvedka Mercedes, zaplenila sem jo Sašu,
- na steni pa je obešen angel Lucija (saj mi ni potrebno tega komentirat?), tudi Russ proizvodnja, ki ponavadi krasi vrh smreke za novo leto.
Naročite se na:
Objave (Atom)