Rahlo poletno

Postaja poletno vzdušje. Na Ribjem trgu so na začele igrati kitare, tako da naši otroci res ne bodo imeli problema zaspati z musko. A kakega velikega navala na Abecedarium pa ni.

Obljubila sem si tudi, da si na Ribjem pri Zvezdani kupim ene dokolenke, ki jih gledam že kake dva meseca. Pred dvemi leti sem gledala celo jesen in zimo en klobuk pri klobučarju kle čez in ko sem se odločila, da si ga res moram kupit, ga ni bilo več. Zdaj sem manj čakala.

Delno sem si jih kupila tudi zato, ker sem si jih obljubila kot nagrado, če zdržim tiste 3 tedne brez Saša. Sej vem, to je bila ena podmukla obljuba, ker sem vedela da bom zdržala, sam tako sem si vsaj še en razlog našla.

A potem nisem ostala samo pri enih, ampak sem našla še boljše. Te so bile danes že na mojih nogah, ko smo šli v Narodni muzej na Metelkovo na delavnico izdelovanja knjig iz Trubarjevih časov. Mene je to že skoz zanimalo, sem bila pa presenečena, kako se je nad tem navdušil Sašo, ki je insistiral nad tem, da bo on sam delal svojo in sva tako potem midva z Erikom delala skupno. Tako smo doma bogatejši za en ročno izdelan Trubarjev Abecedarij, en je pa romal h dedi Matjažu. Dobili pa smo še material za eno miniaturno knjigo (kako že, knjiga je, če ima več kot 5 listov?), ki sta jo že naredila Erik in Sašo in se zdaj preša med težkimi albumi. Več bo najbrž napisal Sašo na Erikov blog.

No potem pa so bile še zadnje nogavice. Črne z modrimi bleščicami. Imam točno tako srajco, res da je drugačna modra, a efekt bo po moje dober, ko jih kdaj skupaj oblečem.
Zdajle zvečer pa gremo odrasli na kitajsko v Kamnik s Plečkoti. Še dobro da sem popoldne 2h spala z Erikom.

Ja, z detetom sva še vedno skupaj. Sašo pravi: Karin je kar in. Sam vseeno je lahko še Javor.

Post/pre term depression

Ne vem kaj mi je. A bom zdej spet padla v postnatalno depresijo? Le da jo začenjam že prej? Ah, sej sem jo pri Erku tudi že prej začela. In čudim se, zakaj na Sašota te stvari ne vplivajo toliko. Sicer ne bi bilo praktično, če bi zdej oba enako reagirala. Na kaj? Trenutno razmišlajm ali sva naredila napako, da ne plačava 1800€ za hrambo matičnih celic iz popkovnice. Razmišljam, kaj pa če bi lahko pomagale Eriku. Ne razmišljam o tem, da bi lahko pomagale novemu detetu. Razmišljam o tem, da bi lahko zaradi ene kozlarije zgubila Erika in zakaj ne posvetim najmanjšega trenutka njemu. Nimam še razvitega odnosa do novega deteta. To se potem gradi, po rojstvu. Zdaj mi je le hecno se z njim pogovarjat in ga gledat, ko me brca. A z Erikom imava že povezavo. Nevidno vez za katero bi naredila skoraj vse. Naredila bi tudi to, da ne bi bila več tako močna, da bi bilo lažje živet. A bo to kdaj minilo? Ne maram, če me ljudje vidijo objokane, ker potem ne morem kontemplirat svoje žalosti in jo predelat.
Na poti po internetu srečujem članke, ki mi dajo mislit. Tole je napisala Sarah Bickle leta 2005, ko je bila noseča: I was taught that God is the author of joy, that Jesus is the best joy-poem there is. Tole je iz Joy Takes a 737 o tem, kako je prijetno biti z ljudmi, ki živijo z entuziazmom do "recimo" letal in gojenja kivijev in s svojim veseljem okužijo okolico. ...What would it be like if I was constantly thinking about how amazing God's love is, and talking about how good his kingdom is, not in a boring or pushy way, but out of the wellspring of my own excitement and gratitude? ... Sarah je konec aprila zopet napisala en blog in tega sem najprej prebrala, tokrat o tem, kako ji umira ta prvorojeni otrok zaradi tumorja a kako čist je še vedno njen odnos do boga. Da pa v te tolažbe, da jo bog hoče kej naučit, ne more verjet. Jaz sploh nimam odnosa do boga in zavidam ljudem, ki vanj verujejo. Meni se zdi verjeti v boga čisto nezemeljsko in nadrealistično. Čeprav je moja vera na koncu koncev tudi popolnoma nezemeljska in nadrealistična. Verjamem pa v marsikaj: v energijo oz. neke osnovne kvarke, ki je enaka vsem stvarem, verjamem v to da je Jezus res živel, verjamem pa tudi v to, da ti življenje da lekcije in teh lekcij me je strah, ker me je strah teh najhujših. Verjeti v to, da so življenjske lekcije pravilne, te lepo drži na površju slabih dogodkov, če so le-ti manj slabi. Čeprav: From a distance the world seems blue and green, poje Joan Osborn. Znam si prikrojiti mišlenje. Maja pravi, da je srečala ljudi kače - ja hej, tudi kače so dobre, ker jejo miši, ki ti jejo zaloge hrane in grizejo zofe in les.
Težko mi je verjet v cerkven način izpovedovanja boga. Vera je nekaj osebnega. In četudi bi bila dobesedno povzeta po Bibliji, velikokrat ni življenska:
Prepis iz Svetega pisma (5 Mz 5,1-22) (italic je moja pripomba)
1. »Jaz sem GOSPOD, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene! Ne delaj si rezane podobe, ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi, kajti jaz, GOSPOD, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog, ki obiskujem krivdo očetov na sinovih in na tretjih in na četrtih, tistih, ki me sovražijo, toda izkazujem dobroto tisočem, tistim, ki me ljubijo in izpolnjujejo moje zapovedi. Se mi zdi, da je Jezusov prikaz boga manj ljubosumen, raje ima ovce, ki so se zgubile in se spet vrnile. Zelo malo cerkev, kot hiš umetnosti to upošteva - sej sem imela umetnostno zgodovino 10.
2. Ne izgovarjaj po nemarnem imena GOSPODA, svojega Boga! Kajti GOSPOD ne bo pustil brez kazni tistega, ki po nemarnem izgovarja njegovo ime. Niti ne bi smeli omenjati po nemarnem boga kake druge vere. S Svojim zgledom, lučjo, kažemo dobro pot.
3. Pazi na sobotni dan in ga posvečuj, kakor je zapovedal GOSPOD, tvoj Bog! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, sedmi dan pa je sobota za GOSPODA, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela, ne ti ne tvoj sin ne hči ne hlapec ne dekla ne tvoj vol ne osel ne katero tvoje živinče ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat, da si odpočijeta tvoj hlapec in tvoja dekla kakor ti. Spominjaj se, da si bil suženj v egiptovski deželi in te je GOSPOD, tvoj Bog, od tam izpeljal z močno roko in z iztegnjenim laktom! Zato ti je GOSPOD, tvoj Bog, zapovedal obhajati sobotni dan. V sodobnem času nenehne naglice in gonje za presežki, bi morala biti ta prva zdravniška zapoved.
4. Spoštuj očeta in mater, kakor ti je zapovedal GOSPOD, tvoj Bog, da se podaljšajo tvoji dnevi in da ti bo dobro na zemlji, ki ti jo daje GOSPOD, tvoj Bog! Ob dogodkih v Avstriji?
5. Ne ubijaj! Kaj pa v samoobrambi?
6. Ne prešuštvuj! Kam gre potem samospoštovanje in spoštovanje drugih.
7. Ne kradi! Tu res ne vidim niti podvprašanja.
8. Ne pričaj po krivem proti svojemu bližnjemu! Vedno išči resnico.
9. Ne žêli žene svojega bližnjega! Ali pa moža.
10. Ne bodi pohlepen po hiši svojega bližnjega, po njegovem polju, hlapcu, dekli, volu, oslu ali čemer koli, kar pripada tvojemu bližnjemu.« Pa saj to je pojasnena in stisnjena 7 in 9 zapoved.

Samo sprašujem se.

Nakupi

Nakupovanje daril, več mesecev prezgodaj, je čisto v mojem stilu. Zdaj kupujeva za Erika orodje za delo na hudourniku v Trenti (les in kovina, čisto pravo otroško orodje, nič heca). Hranimo ga v garaži. Imamo že samokolnico, lopato, grablje in neko hecno motiko, pa vedro. V Bauhausu sem se še pozanimala, kako prit do lesenega ogrodja za gugalnico (Denis 99€). Trgovina se je razširila po parkirnem placu, pa je težko kaj najt. No, predlagali so, da jih prej pokličeva, da nam povedo, če ga majo. Takrat bova tudi najbrž mogla kupit prtljažnik za avto, da to gor zmontirava s pajki. Goga je tudi rekla, da bi še ona kaj zraven dala.
Spet se bo vrtalo/delalo v stanovanju. Eno lučko sva kupila za na galerijo v ateljeju, pa prvo pomoč omarico, ki jo je Sašo dobil za rd morava nekam obesit. V Merkurju sva dobila nekaj stikal za našo pokvarjeno elektriko. Tonč pa je električar, da se ti zvrti v glavci: italijanski plastični vstavki pa slovenski moduli, kar seveda ne paše skupaj in imamo po par stikal, ki so sam zablindirana... . Človek bi mislil, da se električar spozna na elektriko, sam se bolj spozna na pitje piva in kajenje. Sem bla kar vesela enkrat zadnjič, priznam, ko so videli Tonča, da dela elektriko sosedom v SG in vrti oči, kok ga matrajo. Čist prav mu je. Al sem škodoželjna, a vse se vrača, vse se plača. Pol se bo men najrž tudi vrnila moja škodoželjnost, hmmm. Če danes nočeš, da te kdo ogoljufa, potem se moraš na vse spoznat? Leonardo da Vinci sodobnega časa: Schmidt-Vrabič da Luvignana. Kdo mi je že zadnjič pravil, da se je čist zafrknil, ker ni VSEGA vprašal, ko je nekaj kupoval, neka taka kozlarija al kaj, kokr, a je to okrogl kompatibilno s tistim kvadratnim, če maš to pa to? Tudi uno strgalo za keramično ploščo sva tam našla, ker je to povsod v pomanjkanju. V Big bangu pa nov mikser, tak robusten, močen, da se ne bo tko hitr pokvaril, ko bomo delali rajske napitke.
Miško je bil danes na pregledu. Sicer ga je verjetno le nek tehnik pogledal, a se nam je vsem zdelo, da je bolje z njim (al smo dobri veterinarji). Sej nam niso nič računal. Pa že pozdravljajo nas kot stare znace. Čez 14 dni naj bi prišli na UZ, da vidimo, ali dieta je kaj raztopila njegov kamen. Medtem pa mi en maček spet lula v moj umivalnik. Le kaj mi s tem sporoča. Čisti bedniki. Pa 30€ za dietno hrano. Še dobro da nista po velikosti prava tigra, ker imata zdaj oba dieto. Tigiju se je podobna simpotmatika tako ali tako že enkrat pojavila (psihološko) ko se je rodil Erik. Takrat je lulal kri v moj umivalnik. Mogoče pa zamenjam umivalnik s Sašom, pa tega ne bo ugotovil? A bi Sašo ugotovil? Njegov je ralo nižji, tko da bi načeloma bilo bolj praktično, da ga mam jaz, ker sem nižja.
Upam da ne bom dobila vzdevka Tito, ker sam govorim, dej ti to naredi, pa ti to. Sam jaz res ne morem več s tem trebuhom kaj pametnega narest, pa tkooooo rada bi. En kup posode se je zgubilo v vogalni omari, treba bi bilo narest en red. Sam kako? Moj prejšnji vzdevek bi mi bolj pomagal: ninja. Haraaaa, šving!
In ja, še vedno sem noseča. En dan po roku.

Hvaležna sem

Če se me je kaj kdaj prijelo, potem se me je prijela navada, da vsak večer, preden zaspim, pomislim na vse, za kaj sem hvaležna. Navodila za hvaležnostni dnevnik sem našla v reviji O (Oprah). Nekaj časa sva jih s Sašom tudi zares pisala. Zaradi pomanjkanja časa in predvsem zato, ker je nekaj najlepšega zapret luči in se o tem pogovorit z Erikom ali pa sam pri sebi pomislit - takrat pa pač ne moreš pisat. To je moja molitev in obred pred spanjem. Sem mislila, da če Sašo prebere pravljico Eriku, sama ne bom mogla zaspat, pa ni tako, telo se je navadilo na to znano vprašanje: Za kaj smo pa danes hvaležni? In potem z Erikom debatirava, kaj se je lepega danes zgodilo (pri tem ima še vedno težave s časovno orientacijo). Včasih se zjokam, ko vidim, za kaj vse sem lahko hvaležna (ja, ja, takrat sem ponavadi sama doma).
Zdajle sem hvaležna za to, da mi Miško spi v naročju, da mi je Sašo kupil prekrasno pozitivno knjigo Skrivnost, da lahko poslušam glasbo po mojem okusu, pa mi še iz sedeža (za katerega sem tudi hvaležna, ker mi ga je kupil Sašo za dojenje Erika in ga ni za prehvalit) ni treba vstat. Ja, potem sem hvaležna za daljinca in tale najin lep mali kompaktni multitask (radio, kasetar in CD plejer), pa za asparagus, ki še vedno zeleni na njem, pa da nisem nič pokvarila, ko sem nazadnje špricala asparagus z vodo kar tam gor na radiu. Kaktus pri televiziji tudi zelo dobro uspeva, čeprav je 5 m oddaljen od okna (pa S stena). Hvaležna sem tudi, da je z detetom vse OK (danes mam rok in sem bila na pregledu) in da sem vrnila knjigo v šolsko knjižnico.
Hvaležna sem za prijateljice Andrejo, Sabino, Melito, Majdo, Sabino. Hvaležna sem za Sašota in Erika, za Miškota in Tigija. Za stanovanje, vodo in elektriko. Hvaležna sem za zrak in zato, da vsi moji telesni deli normalno funkcionirajo. Hvaležna sem tudi za Trento, čeprav je ne obiskujem dosti, mi veliko pomeni že njena vizualna slika, ki jo imam v glavi. Hvaležna sem, da lahko sanjam.

Ko gre kaj narobe

In kaj gre narobe? Ah, tele matične celice so kakor nek projekt, ki ga vodi dr. Domanovič, ki ga trenutno ni. Mogoče pa sploh ne gre narobe? Samo trenutno tako zgleda, takole na kratki rok.
Ja, ko gre kaj narobe, potem je to z namenom. Kot pravi spodnji profesor, so zidovi zato, da ugotoviš kaj si zares želiš in kok močno si to želiš. Predstavljajo pa tudi labirint življenja (in jaz imam rada labirinte), ker če ne greš skozi ta zid/ona vrata... greš pa skozi naslednjega/naslednja. Pomembno mi je, da vidim čez ograjo vsaj malo, (da vidim cilj vsaj malo ali pa velikost labirinta vsaj), ker drugače bi bila pa preveč prestrašena. Ja no, sam življenje res ni samo dvodimenzionalni labirint. Gor, pa dol se tudi najbrž da it (plus čas, kot četrta dimenzija, pa še kaka bi se našla, če ne bi bili omejeni z našimi možgani). Pa pridem že do Matričine filozofije: "To ni žlica."
Življenje je izbira. Dobiš limone in si narediš limonado: je zdrava, dobra in osvežilna. Dobiš bonboniero, ja, potem pa pač poskusiš vsak bonbon (če ni zraven navodil) in če ti ni všeč, ga deliš s svojimi najdražjimi, ki jih rade volje sprejmejo - za vsak okus se nekaj najde (in na koncu koncev ugotovim, da sem le jaz tako zbirčna, ko tako jem bonboniero).

Grem si narest limonado. Preveč kašljam, glava me boli in premalo pijem.