Osamosvajanja

Montessorijeva pravi, da otrok išče svojo telesno in duševno neodvisnost na osnovi dela (Srkajoči um, 2008, str. 124). Ideal, da bi bilo najbolje nič ne delati, naj bi se bili razvili iz nekakšne otroške regresije, strahu. A ne glede na te njene hipoteze, ko pogledam moje lastno iskanje najboljšega dela, iščem samostojnost in strokovno neodvisnost skozi doizobraževanja. Neodvisnost od omejenega povpraševanja manjšinske populacije oz. perfekcijo, katere manjšinska populacija ne omejuje. Toliko o rasti neodvisnosti na področju dela, potem pa je tu še področje starševstva, odvisnosti od odnosov. Čeprav trenutno nimam vidnih problemov na tem področju, sem melanholična ob misli, da že čez 14 dni odpotujejo Ivanci na Norveško. Moja kvazi pol sestra z družino se seli za boljšim kruhom v majhno, simpatično mesto Mandal na J Norveške. To je šele osamosvojitev. Odcepitev. Malega Žigo bomo samo še po mejlu videvali, prijazno teto Majo in strica Robija tudi. Imam sestrične, teto, strica, ki so že od vsega začetka daleč od oči in na to so me navadili s konstantno odsotnostjo od rojstva naprej. Težko pa je to dojet, ko se nekdo odloči, ki je prej praktično zraven zraven živel. Ob odločitvi sem jih popolnoma podpirala in si romantično predstavljala, kako jih bomo še novembra iz Berlina obiskali. Zdaj, ko je čas odhoda tukaj, pa to popolnoma drugače sprejemam. Kako to sprejemajo mame? Raje ne vprašam.
In potem na radiu zavrtiju glasbo iz filma Il postino. Glasbo sem si pred leti kupila kot spomin na umrlo babico Ružo. In spomnila sem se, da je babica umrla mojemu očetu v naročju v rešilcu na poti v celjsko bolnišnico (vsaj tak je nekak kolektivni spomin). To je tudi osamosvojitev.

Vse je za nekaj dobro

Sem si dala masko na oči in pod oči in se za 15 min zaprla, medtem ko je Karin spala ob pomirjujočih zvokih pralnega stroja. In v moji glavi se je začel spopad misli. Kako lahko človek nič ne dela? 15 min popolnoma brezkoristno presedi na modrem stolu in se gre lepotičenje? Sem cel blog napisala v glavi, ker ne znam slepo tipkati. Poskušala sem odmislit vse misli a seveda, ko si rečeš da ne smeš misliti na belega zajca ... hopsa, pa je bilo en kup belih zajcev v moji glavi. Potem ko se sprijazniš s svojimi mislimi, da pač najbrž morajo takole udarno vihrat po njej, potem se umirijo in na koncu, ko sem zaslišala znane zvoke piskajočega ... pralnega stroja (a sem vas, kajne?, ste mislili da se je Karin oglasila?), ki je oddajal znake, da je končal z delom, me ni nikakor veselilo, da moram vstat. No saj načeloma mi ne bi bilo treba, samo tudi navodila na maski so bila do 20 min. Drugače pa vse za nekaj prav pride. Ponoči sem namreč z mlekom pomočila celo posteljnino, mojo pižamo (in to se je pralo in se že suši zunaj na vrvici), ker je dete spalo 6h, hura! Začetek večera je bil sicer jokajoče obetaven, a nagrada je bila obilna. Krvavim malenkostno, bolečine so pojenjale in lahko že sedim normalno (in ne postrani). Napenja me še vedno, a dietna prehrana bo to že popravila v roku dveh dneh. Aja, pa zmaga na osebnem področju, pogled na fotke z Erikom me ne spravijo več v jok in zgubila sem 12kg, če jih kdo najde, naj jih podari kakim podhranjenim Afričanom. Brezplačno. Ja, mogoče je tudi kaka mišica šla. Pa nog nimam več natečenih.

Kako se cajtamo

Smo rahlo neprespani, a na srečo mamo Erikov dnevnik po tednih (http://www.eriksin.tk/) in ugotavljamo, da nič novega ne odkrivamo. To nam je v veliko tolažbo. Mene na trenutke muči melanholija. Predvsem ko se spomnim kak je luštno bit z Erikom sam, kok je to en simpatičen otrok in da zdej nimam več časa da bi bila z njim - pol pa v istem vetru mam čas da bi bila z njim (sej mi Sašo pomaga), sam se mi ne da bit z njim. Sašo pravi temu romantični pogled na doživljanje odnosov in ga razume (ne moreš verjet, no zdej ja), ker on se tudi sekira, kako je malo z nama, sam potem ko ma cajt, raje kakor bit z nami, kako igrco na PCju udari. Tko da, zgleda da smo v vsem normalni, sam da jaz malo pojokcam zaradi tega - a čas teče dalje. Hecno pa mi je, ker sem se pripravljala na drugačno reakcijo, ko bom rodila Karin. Da bom rabila par dni, da jo vzljubim kot Erika, je bila pa ljubezen na prvi pogled (al pa porod).

Tole mi je naredila dopisovalka Anika.
Sašotu moram rečt, da mi neha vrtet Joni Mitchell, ker je težko poslušat isto frekvenco melanholije, na kateri sem. Nekaj bolj veselega, upliftinga prosim, ne pa filozofska vprašanja ala How to stop a baby being born (ona je morala dat svojega v posvojitev in jo je šele pred leti spoznala). Prej in potem. Pred Karin in po Karin ... je bil Erik. A bi se odločila še za enega otroka, če bi vedela, da bo tko? Zato pa eni ostajajo Edinci.