Kam je šel moj čas in druge zadeve

Berem eno knjigo že cel mesec. Preberem en stavek, pa Erik želi malo pozornosti (in če je ne dobi, jo začne z dojenčkastim nato pa z negativnim obnašanjem), preberim stavek še enkrat, ker sploh več ne vem zakaj se je šlo, pa je na sporedu Karin. Žal za 1 na 1 odnose z možem ni šans. Koliko časa bova še to zdržala? Po eni strani je mene ločitev staršev tako označila, da ne znam razmišljat drugače kot da gre tip čez rob. Potem pa opazujem druge punce, ki na to sploh ne pomislijo. In si rečem, da bi mogoče tudi jaz začela tako razmišljat, ker mi negativno razmišljanje ne pomaga. Ja Nena, našla sem tipa, ki enostavno je samo zame in je prfekten. Drugačno razmišljanje me ugonobi od znotraj in postanem tečka in vlečem negativo nase. Tako da zdaj razmišljam tako, da čas 1 na 1 bo še prišel, do takrat pa bo tudi knjiga in moj čas počakal. Sej vse enkrat mine. To, da ni časa za naju pa za knjigo je en mali minus v tem enkratnem obdobju dojenčkov. Pa tudi za ta minus se bo našlo kako zdravilo.