Včeraj smo hodili po gozdnatem Rakovem Škocjanu. Na sliki Mali most. Prav luštno je bilo hodit po gozdu z vednostjo, da je zunaj na planem 35°C. Smo se našpricali proti klopom, medvedov tudi nismo videli. Hecni so eni naši otroci. Ne vedo kako se lula v javnosti. Ja, saj vem, se ne lula v javnosti. Fant lula stoje, pa da spodnjice dol in stoje lula, pol se pa domisli, da bi še kakal... sam smo ga ustavili pravočasno. Nismo vseh postaj obdelali, moj spremljevalec me je prav presenetil, kako je uspešno plezal čez vse korenine in skale (slep je, jaz ga samo držim in govorim, dvigni noge ali pa globoka stopnica, on za mano hodi, ma super je, najbrž eden boljših, čisto brez strahu). Pokrajina je nora: nekje prepadi, drugje polja (pred mesecem še zalita), gozd. Malo boljšo obutev bi rabila, da bi prišla še v vsako luknjo. No pa brez spremljevalca.Potem smo šli še do Cerkniškega jezera. Še vedno je polno, čeprav se je najbrž gladina že za kake pol metra znižala. To bi domačini vedeli. Celotna pokrajina je bila v nekakšnem oblaku sopare.
Po jezeru so pred našim hrupom bežale belouške. Mali Loch Nessi slovenske pokrajine. Samo glavica ven moli, za njo pa črta. Učenci so šli še na multizijo (kjer je večina pozadremala za kako minuto ali dve) - jaz sem to že videla, pa sem enega drugega spremljevalca zunaj pazila. Drugič bom raje notri šla. Nočem več pazit ljudi, ki ne morejo z lastno glavo razmišljat. Je preveč naporno.Jedli smo v Valvazorju v Cerknici. Taka socialistična gostilna. Moja pica je bila super, samo natakar nam je vsem velike prinesel (Ja gospa, tako je bilo naročeno), čeprav ni nihče niti črhnil. In smo potem puščali ostanke. Sramota. Sašo bi vse pojedel.
Dobila vabilo na razgovor za naslednji četrtek. A moram it k frizerju?
Ni komentarjev:
Objavite komentar