Počitnice?

Sašo me je danes vprašal, če si predstavljam sebe na Hvaru. Ja si, ampak s parimi posebnostmi: ne kuham, ne peljem se s svojim avtom in jaz ne peljem tja, ne plačujem spanja in ne pazim na Erika, da ne pade dol po stopnicah. To je opis mojih najstniških počitnic na Hvaru. Sedim in berem, rešujem kake gobeline, križanke in se cmarim vsenci. V vodi delam prevale, poskušam stati na srfu brez kobilice. Tem sanjam dodam še naslednje: igram sudoku v nedogled na telefonu ali pa na papirju. Tekoče vode je ogromno: za tušat in pit, sadja tudi. A se spomniš tiste ladje trgovine s sadjem? Potem smo kako uro hlastali sadje zgoraj na terasi in morje je pač počakalo. Pa kaj pol, saj smo ga imeli kake tri tedne. To so počitnice. Brezskrbnost na kvadrat brez časovne omejitve. Iti na porje za teden dni, 10 dni? To je samo rajcanje. Potem imaš v glavi nek spisek, kaj vse moraš narediti v teh desetih dneh: dobiti pametno barvo na vseh možnih kotičkih telesa, zgubiti s plavanjem par kil, preveriti, če ti še vedno niso všeč večerni sprehodi ob obali.
In ker ne morejo počitnice zadostiti vsem tem mojim potrebam, jih potem sploh ni? ... Ne, ni tako. Enosavno jih ni, ker spet delam. Preoblikujem učbenike za slabovidne in delo mi je kar všeč. Ni staršev, ni učencev, samo jaz in računalnik. Moti me le ta prehitri rok oddaje, moje slabo poznavanje nekaterih oblikovalskih programov pa to, da to delam med počitnicami. Ni dosti. Je pa obremenilno za družino.