Moje dete je v povprečju 45.72 cm veliko. Spakirala sem sebe za tja, za nazaj in za dete. Počasi čistimo stanovanje in se pripravljamo na ... Sašotov, Jelkin, Majin ter detetov rojstni dan. Miško ma tudi rojstni dan, star je 6 let.
Ker ne morem spat, berem ene starejše Geje, ki mi jih dostavlja mačeha Jelka. Tale novemberska je prav zanimiva. Če sem začela z rojstvi, nadaljujem lahko z reciklažo gum, kako guncnico iz gume bi lahko naredili za Erika z drevesa? Bog ve, če bi se moji sicer strinjali s tem. Ko tako grdoooo zgleda. Krompirja pa res ne bi sadila v gumah, raje kar polje "ustanovim".
"Ne boj se smrti, če hočeš živeti." pa je začetek članka o hindujskem sežigu. Se strinjam. Sama se sicer lastne smrti ne bojim (se mi zdi), bolj sem obremenjena s smrtmi mojih bližnjih. Pri hindujskem sežigu so lahko prisotni le "trdi" moški, ker bi ženske s svoji žalovanjem in tarnjanjem umrlemu prinesle slabo. Torej je to čisto razumljivo, da bi me smrt bližnjega prizadela. OK, kako pa naj se potem s tem soočim? Na Papui Novi Gvineji je bila smrt (še v predkrščanskem obdobju) dolgotrajen proces, kjer se bližnji zaradi tesne povezanosti s pokojnikom znajdejo v vmesnem prostoru med življenjem in smrtjo. Za to daljše obdobje (leto in več) je značilno, da se z raznimi obredi, izmenjavami daril, počasi vračajo v svet živih.
Tibetanski pokop mi je seveda najbližji. Ekološki in ekonomičen. Truplo pustijo na kakem višje ležečem pobočju zunaj naselij, kjer ga počasi pojedo ujede in divji psi. (Če bi se lahko spremenila v žival, bi se v vrano in zdaj sem zvedela iz knjige Človek - žival, da je to najpametnejša med pticami.) Ker pa sem trenutno vezana na Slovenijo, bi si želela, da sem raztrosena na kakem travniku. Čeprav, na koncu koncev, je pogreb res obred za preživele, naj si ga sami ustvarijo na njim najbolj primeren način, da čimbolje predelajo smrt. Je pa najbrž nekaj le na tem, da je pogreb podoben pokojniku in se zato sklada s pokojnikovimi željami. In če želim biti ekološka?
1 komentar:
Se strinjam s teboj Nina. Jaz sem obremenjen z obredi. Nekaj je tu res narobe. Ne maram praznovat rojstnega dne, čeprav sem vesel vsake vaše pozornosti, ki mi jo namenite vsi moji prijatelji in drugi. Ne maram obreda pokopa. Čeprav sem dokaj prizemljen človek, bi mi bilo čisto ok, da bi me pojedli jastrebi v Tibetu. Tudi raztros pepela mi je dosti bližje kot naša pokopališča. Zakaj? Verjetno ima neke veze z materialnostji, ki je ne čutim. Ne maram daril za razne obrede. Res večinoma res ne maram materialnih obdarovanj (ok, tu vem, da si ti ravno nasprotje), čeprav sem jih vesel - težko razložit. Verjetno ima nekaj opraviti s tem, da preveč svinjamo planet s plasiko in a življenje ne tako zelo potrebnimi rečmi. Sploh pa pri pogrebih ne maram naših televizij na pokopališčih. Te kamnite škatle z napisi. Tega res ne potrebujem, res ne. Raje izdam knjigo ali cd za ta denar, posthumno, če je treba, pepel pa naj bo nekje za enim drevesom stresen pa je. Kaj bi si o tem mislili potomci in prijatelji? Verjetno bi pustil nekaj denarja za sedmino, pa še darilo bi dobili - publikacijo ;) Sicer pa mi je rojstvo bodočega drugega otroka največje darilo, ko sva že pri življenskih obredih.
Objavite komentar