Rahlo poletno

Postaja poletno vzdušje. Na Ribjem trgu so na začele igrati kitare, tako da naši otroci res ne bodo imeli problema zaspati z musko. A kakega velikega navala na Abecedarium pa ni.

Obljubila sem si tudi, da si na Ribjem pri Zvezdani kupim ene dokolenke, ki jih gledam že kake dva meseca. Pred dvemi leti sem gledala celo jesen in zimo en klobuk pri klobučarju kle čez in ko sem se odločila, da si ga res moram kupit, ga ni bilo več. Zdaj sem manj čakala.

Delno sem si jih kupila tudi zato, ker sem si jih obljubila kot nagrado, če zdržim tiste 3 tedne brez Saša. Sej vem, to je bila ena podmukla obljuba, ker sem vedela da bom zdržala, sam tako sem si vsaj še en razlog našla.

A potem nisem ostala samo pri enih, ampak sem našla še boljše. Te so bile danes že na mojih nogah, ko smo šli v Narodni muzej na Metelkovo na delavnico izdelovanja knjig iz Trubarjevih časov. Mene je to že skoz zanimalo, sem bila pa presenečena, kako se je nad tem navdušil Sašo, ki je insistiral nad tem, da bo on sam delal svojo in sva tako potem midva z Erikom delala skupno. Tako smo doma bogatejši za en ročno izdelan Trubarjev Abecedarij, en je pa romal h dedi Matjažu. Dobili pa smo še material za eno miniaturno knjigo (kako že, knjiga je, če ima več kot 5 listov?), ki sta jo že naredila Erik in Sašo in se zdaj preša med težkimi albumi. Več bo najbrž napisal Sašo na Erikov blog.

No potem pa so bile še zadnje nogavice. Črne z modrimi bleščicami. Imam točno tako srajco, res da je drugačna modra, a efekt bo po moje dober, ko jih kdaj skupaj oblečem.
Zdajle zvečer pa gremo odrasli na kitajsko v Kamnik s Plečkoti. Še dobro da sem popoldne 2h spala z Erikom.

Ja, z detetom sva še vedno skupaj. Sašo pravi: Karin je kar in. Sam vseeno je lahko še Javor.