Art Forum Berlin

Danes smo si ogledali sodobni umetniški sejem, to je 140 galerij na enem mestu. poslikala sem tisto, kar mi je bilo zanimivo/všeč. Slikala sem brez fleša z nemirno roko, a do bistva vseeno prideš ob ogledu.

Tole je opazil Sašo. Edina superrealistična slika od nekega Japonca v dveh "ekranih", tako kot je Sašo slikal leta nazaj.

Kako vidiš črno na črnem? Verjetno je delal z vrvico, pa potem prebarval, lahko bipa tudi z samo barvo.

Stadion. Utrujeni smo.

Mesec november je tudi tu mesec fotografije in na sejmu jo je veliko. Pa tudi dobre.

Zanimivo se mi je zdelo tole narest s pomočjo barvastih kartonov v katere delaš odprtine.

En krik v spomin namojo prvo naslovnico revije Zofa.

Vse zašito.

Ko ti primanjkuje kablov.
Električna napeljava, ideja za šolsko ustvarjanje tudi.

Pa malo Hoper stila. Praktično je bil tale realizem na sejmu vglavnem zelo diletanstski. Tale me pa spomne na sliko, ki sva jo za na vrata od WCja naslikala babici Gogici.

Tega umetnika pa Sašo celo pozna. Naslov tele je: Honey, I rearange the furniture, because now I am serious.

Isti umetnik.
Reclaim a space of your own.
Tale video je bil odkupljen triptih, sredinska je bila posneta pred slapom, tipi pa čisto pri meru.

Avtor naslednjih "slik". Nadgradnja Viktorja Bernika. Super.

Nina aus Berlina

Prikolovratili smo v Berlin. A najprej je bil ... Slovenj Gradec, snežena Avstrija, postojanka nekje pri meji z Nemčijo v obliki ladje, snežna južna Nemčija, spet ena postojanka samo z WCjem, potem pa prihod v lepo vreme in Dresden. Sonce, mraz, gostoljubnost in punktlih točnost. Smo šli mimo Erich Kästner Museuma, kjer so imeli žal privatno zabavo, pol pa direkt v Kindermuseum, kjer smo raziskovali čutila. Nekaj takega bi moral naš Zavod ponudit, to bi bilo super. Prespali smo pri bivši PJjevki in njenemu "Nemcu" Davidu. Stanovanje pa smo si delili še z Darjinim bratom in njegovo punco. Zelo prijazni, ni kaj. Po moje so se vsi stlačili v eno čumnato, pod katero enpozno v noč base nabija, da smo lahko mi spali v eni sobi. Za zajtrk smo jim najbrž tudi vse pojedli, kar so imeli nakupljeno za vikend. Pridemo, vidimo in zmagamo. Pomažemo vse.

Dresden je primerljiv z Ljubljano, zato domač, samo malo večji, malo lepši, najbrž malo starejši. Malo bolj porušen je bil, pa malo bolje so ga obnovili. Potem pa smo se odpeljali v Berlin (mimo največjega evropskega spa tropskega centra, kamor mogoče še kdaj gremo, če bo zelo mrzlo Tropic Island). Berlin pa je pop sublimen. Kake stolpnice (no stolpnice so me že v Dresdenu impresionirale, ko so svetlobni efekti na požarnih stopniščih).

Kok pasovne ceste, kak ring. Pa kako rahlo dunajski je ta predel, kjer zdaj živimo. Rahlo samo. Vse se še razvija, gradi, obnavlja. Erik nam je zbolel, se skoraj pozdravil in potem sredi Egipčanskega muzeja zbolel. Sašo ga ni smel nest, ker je to kokr prepovedano. Za vozičkarje ni nič urejeno v tem kokr najboljpopularnem Alten muzeju. A za vidit je kaj. Giacometi in egipčanska kultura z znano Nefretetino glavo pa Ehnatonova glava itd. . Vse kar sem se kdaj pri umetnostni zgodovino učila je tu notri spravljeno. Tok o krajah in ohranjanju kulture. Antika je bila tudi Eriku domača na račun dobre knjige, ki sva jo malo pred odhodom prebrala do konca 100 grških mitov, ki jih pripoveduje nek Atik pripovedovalec.

Na Kastanienallee, kjer smo doma, je luštno toplo, približno enako veliko kot doma s tako razporediotvijo prostorov, ki jo hočemo tudi mi narest v prihodnje. Lidl s poceni dobrimi čokoladami in probiotičnimi sadnimi jogurti je blizu, tako da ne bomo umrli. No, vsaj ne zaradi podhranjenosti. Karin smo tlačili že banano v usta, pa je potem šla vseeno še na joško. Po angleških navodilih naj bi dečva zdaj že trenirala pincetni prijem in samohranjenje. Hmmm.