Ne vem, kako sem prišla oz. smo prišli do tega, da smo te tako začeli klicati. Se mi zdi, da je to ime malo omililo moje strahospoštovanje pred tabo. Zame si bila šefica, glava družine. Bila si ženska, ki jo je dobro oponašati. In tu se začne zgodba moje ženske družine. Družine osnovane na močnih plečih žensk. Upam si trditi, da so v naši družini kar 4 generacije psihično močnih žensk. Z nami se ni za hecat. Tvojo mamo poznam le iz tvojih že rahlo mitičnih pripovedovanj o njej. Iz nje sem spletla lik ženske, ki vedno zmaga. Potem si bila ti, šefica v banki, začetnica našega počitniškega resorsa v Trenti. Pa sta tu še Lili in Goga, vsaka odlična na svojem področju, čeprav bi lahko rekli, da je moja mama doživela šele pozni razcvet. In potem smo me, Urška, Tanja in jaz. Urška in Tanja dokazujeta svojo intelektualno moč tudi z nazivi, jaz jo dokazujem z vsemogočimi projekti v službi in doma. Naš Jaša tu, ni odpadnik. Tudi on doživlja pozni razcvet in verjetno bi bilo s tvojim prvim sinom, če bi živel, enako. In pravnuki, ki so tu in verjetno še bodo prišli, bodo nadaljevali tvoj zgled. Ta tvoj zgled, da se da v vseh okoliščinah preživet, je bil v moji družini stalno prisoten. Res so ti hvale šle še pred leti zelo težko od ust, a tudi to se je spremenilo na bolje, čeprav si trdila da se železne srajce ne da sleči. Predvsem verjamem, da ti je dom življenje oplemenitil življenje in preostanek časa z nami. Nam je dal možnost počasi spoznavati, da je Trenta brez tebe lepa, a drugačna, praznovanje družinskih praznikov je še vedno prijetno, a brez tebe drugačno.
Erik je rekel za dedka, da njegove misli mislijo na nas. zate bi lahko rekli, da bodo tvoja dejanja z nami.
S tabo sem lahko šele ugotovila, kako pomembna je ženska dvojina. Me bova prišli še daleč. Hvala.
1 komentar:
Danes smo se zbrali, da se poslovimo od nase ljube mamice, babice, bubice , punice in prijateljice. Meni in Gogi je bila vec kot 60 let mama par excellence. Nisva pa midve tisti, ki sva jo poznali najdalj. Med nami je njena najboljsa prijateljica Andja, s katero sta hodili skupaj v solo skoraj pred osemdesetimi leti. Minuli teden, ko je bilo mami tezko, je klicala poleg svojega oceta in mame tudi Andjo.
Nasa mami je bila izredna oseba. V stirih letih je koncala ekonomsko fakulteto in medtem rodila dva otroka. Ko je v drugic ostala sama z dvema otrokoma in svojo mamo, se je lotila obrti . Skupaj z bako sta sivali kapice za dojencke. Hodile smo na odpad po blago, sortirale kapice v skatle, te nosile na posto in jih posiljale po Jugoslaviji. Zakaj to pripovedujem - ker brez te obrti ne bi bilo Trente, ki je zadnjih 50 let bila center zbiranja nase druzine. Najlepsi spomini so nam vsem na Trento, prvih 5 let brez avta, pes cez Vrsic, vracanje nazaj v nedeljo domov, velikokrat ze v popolni temi in potem s zadnjim vlakom v Ljubljano. Potem je nasa mami kupila spacka. S tem se nam je odprl svet. 1965. leta smo se na grozo vseh odpeljale na popotovanje po divji Jugoslaviji - najprej po magistrali do Budve, nato v Crno Goro, Kosovo in Metohijo, v Makedonijo do Ohrida , potem nazaj preko Beograda in obveznega obiska tetke Andje v Ljubljano. Ze v Makedoniji nam je zmanjkalo denarja in smo jedle samo v slascicarnah baklave. Pa saj to ni bilo vazno - imele smo spacka, porisanega z rozicami in travo, notri pa smo sedele 3 fejst babe, s soncnimi ocali, rutkami na glavi in odprto streho na spacku. Svet je bil nas! Mami nama je dokazala, da ni potrebno biti ne vem kako bogat, da se imas lahko lepo. Vse kar je potrebno, je Phoebus, lepo pocivalisce in dobra kavica. Da ne bi zaostajale v modi, se je narocila na Burdo in tako smo na enkrat bili oblecni v kreacije Courrege-a. Ko so kasneje prisli vnuki, se je vrgla v peko apple- pie-a, kot bi Tanja rekla, najboljsega na svetu in kdo ve, koliko palacink se je napekla - kadarkoli in ob kateri koli uri so si vnuki omislili. Katera babica bi dovolila, da se celo stanovanje pretvori v camping place - sotori v vsaki sobi in da se kreativno pomaze vse, kar se da. Potem sta jo Nina in Saso osrecila z dvema pravnukoma in kot je babi Dita rekla, se ji je odpra pot v raj.
Nasa mami je bila srecna zenska. Ona je raje dajala, kot jemala. Bila je samo ena izjema - cokolada. To je grickala ob gledanju TV in mislila, da je nihce ne opazi.
Se letos poleti mi je razlagala, kako je imela polno doglo in lepo zivljenje. Vzivela se je v svoje novo okolje in se hvalila, da ima sobo dolgo 7 m. Zvecer je na balkonu gledala zvezde, planete in luno. Obozevala je Eduscho solarno cvetlico, ki ji je svetila ponoci. Nic kolikokrat se je pohvalila, kako lep fotelj ima. Naredila si ga je iz svojega invalidnega vozicka tako, da je polozila dve blazini nanj. Bila je neumorna zbirateljica serviet, jabolk, hrusk in jogurtov, ki mi jih je podarila, ko sem jo prisla obiskat. Nas hrcek - smo ji rekli.
V zadnjih tednih, ko je bila tezko bolna, je bila zelo potrpezljiva. Ko ji je Goga svetovala, naj se ne praska po sivih, se je opravicila - "Oprostite", je rekla. Gogi je zaupala, koliko ji pomeni , da jo ljudje spostujejo in cenijo. Ko z Gogo nisva vec vedeli, kako bi jo razvedrili, sva ji peli francoske narodne pesmice. Slovenskih in srbskih se ni vec spomnila. Gledala me je v oci in izjavila: La princesse c'est moi. Prav imas, mami, ti si bila princeza in bos ostala princeza v nasih srcih. Merci za tvojo ljubezen, ki si nam jo dala. Moj tast Dwight te je za gotovo pricakal na onem svetu z gin in tonicom. Le pazi, on dela mocne coctaile.
Sedaj pa bi radi se zadnjic s tabo zapeli Frere Jacque ( tisto pesem , ki sva jo peli pred dvemi tedni skupaj). Ti vskoci kot tretji glas. Ne boj se - slisali te bomo, kjerkoli si.
We love you babi! (napisala Lili)
Objavite komentar