Pa je blog sploh dnevnik?

Je ena faza med osebnim in javnim. Jaz ponavadi ne potrebujem javnih komentarjev, ker jemljem to kot očiščevanje misli. A se da tu narest link, da vidiš kok ogledov dnevnika imaš? Tok da vem, kok zasebna sem lahko. To me včasih že kar muči. Po eni strani bi dala link za blog na moj page, samo potem bi po blogu z večjo verjetnostjo brskali tudi moji bodoči delodajalci. To si ne želim. Kaj če glih pluvam po njih. Ali pa koga preveč hvalim. Nevaren je ta blog če si javnem sektorju. Če si v pop sceni, pa take kozlarije speljejo še več vode na tvoj mlin.

Na zadnji šolski dan se se opravičila šolski mami in ona mi je dala veliko vrtnico. Mojo prvo darilo ob koncu šolskega leta v teh sedmih letih delanja v šoli. In to dobim od nekoga, ki se je pred 14 dnevi zdrl name, da sem cel vikend jokala (in začela ta blog). No drugo, prvo sem dobila od učencev, ki so hodili v moj krožek. In danes sem zaključila tudi prvi letnik magisterija. Samo še 5 izpitov, od tega trije obvezni. Pri enem pa celo izboljšujem oceno. Niti ne vem koliko sem dobila. Vem samo to, da je ženska take dobre popravke naredila, da bi bilo škoda ne popravit jih in se iz tega še malo več naučit (delat prave hipoteze, metodologija). Prvič v življenju da popravljam izpit, še bolj hecno, da niti ne vem kakšno oceno popravljam (rekla pa je, da sem naredila). Malo spomne na Gogo. Ženska je kar osovražena na faksu, ker je zmedena in komplicira. Mi smo vsi zavijali s pogledi, ko smo ugotovili, da vse seminarje resno prebere in piše pripombe. Potem pa smo ji bili hvaležni. Čeprav smo uro dlje sedeli z njo in debatirali o seminarjih. Zdaj se pa mečem po trepalnicah in ugotavljam kako boljši študij bi to bil, če bi vsi profesorji tako delali, si vzeli čas za nas. In seveda, če bi mi ne hodili v službe, ne imeli družin, dobivali raziskovalno štipendijo. Potem bi od tea največ potegnila. In za neposreden prehod na doktorat, naj bi še pisal odlične članke v najboljših revijah. Naj si nekam zapičijo ta študij. So izjeme. Mam par sošolk, z družinami, nekatere celo iz oddaljenih krajev, s službo, vsporednim dodatnim izobraževanjem, pa odličnimi ocenami in članki. Tko da je vse možno. Samo ta trenutek pri meni to ni.

Zlata je umrla. Babičina najboljša prijateljica. Kaka škoda. Ona je edina štekala našo babico. V četrtek je pogreb. In prvič se mi je zgodilo, da si želim it na pogreb in izrečt sožalje. Babico bova verjetno z Gogo peljali na vozičku, da se ne bo prehitro utrudila. Upam, da ne bo preveč toplo. Zlata je bila mlajša od babi in je imela tumor. V treh mesecih je šla. Samo da njej sorodniki niso hotli povedat kaj ji je in smo vsi zvedeli šele zdaj po njeni smrti. A je to prav? Bi jaz rada zvedela kaj mi je in da bom v roku treh mesecev umrla? Bi postala apatična, jezna, zamerljiva tako kot večina bolnikov z rakom? Skoraj ne verjamem, da bi Zlata bila taka. Verjamem pa, da ona ne bi povedala naprej kaj ji je, da se ne bi komu kaj smilila. Naša bubi se pa rada smili. Pa ji tudi gre na slabše. Nima moči za sprehode, veliko preleži in prespi oz. predrema. Se mi zdi, da se je pozabljivost nekje ustalila. Pozabi, kaj ji naročiš, poveš. Pozabi kako ime, samo ve da ga je pozabila. Ne pozabi pa face, ve da sem vnukinja. Za prababico pravijo, da je na koncu mislila, da sta Goga in Lili njeni hčerki, bubice pa ni vedela kam stlačit. Naša bubi, to je babica. Tudi Erik jo tko kliče in sam to vem, da je to na mojem zelniku zraslo in se je prijelo. Sentimentalno že. Ja no, vse enkrat mine. Življenja, pa tudi mesta, avtomobili (iščemo poceni dober avto, Xsara Picasso al pa hibridno Toyoto). Hawking naj bi idejo za svoj veliki bum dobil pri rojstvu hčerke, ko se iz enega sveta porodiš v drugega. Zlatina energija gre pač zdaj nekam drugam, naš avto Tine bo šel za staro železo pa mogoče v rezervne dele za druge avtomobile. Mesta (po potresih) pa gredo v prah in potem zrastejo nova in še boljša mesta. A je res vse tako enostavno?