Vrana

V sredo sem iz službe domov zagledala eno črno-sivo krilo. Gledam in se sprašujem kaj je, ko prideta mimo dva tipa in mi odrecitirata: "Poškodovana vrana je." in gresta naprej. Torej naj narava naredi svoje, če je poškodovana? Telefoniram Sašotu, pa našemu veterinarju, kjer mi prijazno povedo, da skrbijo le za mačke in pse (eh, naši mački bi tudi do tja še morali prit) in mi dajo telefonsko veterinarske fakultete. Tam mi prijazno povedo, da za divje živali skrbi le Azil v Kranju in mi dajo njihov telefon. V Azilu mi potem povedo, da delajo le do 14h, a da pridejo zvečer nahranit živali in če jo lahko pirpeljem. Khmm. S čim? No, gledanje National Geographic kanala pa Animal kanala se je obrestovalo. Medtem ko jo lovim (malo je skakala naokoli) se nad mano pojavi par vran in kriči name, njej ona pa nazaj. Kot v hičkoku. Primem jo čez peruti, bosa gospa, ki je ravno mimo prijadrala, mi skuša poiskati v piceriji škatlo. Pa jo potem jaz najdem in grem do Goge. Goge kot za šalo ni doma, pa grem domov. Mačke napodimo ven (nekaj sta sumila in potem čuvala vhodna vrata) in vrano damo v kopalnico v banjo. Po navodilih veterinarke iz Kranja, ji dam mačjo hrano (boljše naj bi bila pasja), pa vodo. Vrana vse poje in se zažene na rob banje. Torej malo le leti. Eno nogo pa skoz v zrak moli. Ko je lačna, potrka na prazen krožnik. Skoz nas opazuje, nežno kljune, ko ji ponudim banano. Tako prijazne ptice pa nisem videla na TV. Erik čisto navdušen krili z rokami in govori vana, vana. Zvečer si s Sašom sposodiva Gogin avto (ki naj bi, ko je bila majhna, s sestro konstantno reševala ptiče) in hajd v Kranj. Azil se nahaja pred Kranjem, v Mlaki ali nekaj podobnega, smer Golnik. Stara hiša z velikim črnim psom Majem, mladim polhom in kupom ptic s povezanimi perutmi (rdeče barve, da sem že mislila, tako kot že nekaj obiskovalcev pred mano, da so to neki novi ptiči). Naša vrana je zgleda še zelo mlada in mogoče niti ne zna dobro leteti. Pravega veterinarja je obiskala šele v četrtek in kaj je z njo, zvemo naslednji teden. Noga zgleda bolj sumljiva. mogoče je pa res ne bi smela vzeti, pa bi se že znašla in eventuelno počasi odletela na kaj višjega? Noge se zarastejo narobe, uporabne so pa še včasih, tako kot pri našem Miškotu. Sva vprašala veterinarko, ali naj jo nazaj odpeljeva, kobo zdrava, pa je rekla, da ne bi bilo potrebno, ker se mlade vrane hitro znajdejo in starši hitro pozabijo. Sašo je previdno vprašal (hipotetično), kako bi se vrana lahko navadla mačkov. Ja, navadila bi se jih, če bi bila v družini prva, če pa so tam prej mački, pa to zanjo ne bi bilo tako dobro. Omenila je še, da imajo veliko zdravih živali, ki pa so tako poškodovane, da v divjini ne bi zdržale. Skušajo se izogniti evtanaziji,če je le mogoče, samo potem se zgodi, da imajo prostore polne zdravih živali. Zakon pa prepoveduje ljudem skrbeti za divje živali (recimo, da bi jih vzel domov, da skrbiš za eno tako, ki v divjini ne bi mogla več preživeti). Plačila ne sprejemajo. In samo dva Azila za divje živali sta v Sloveniji: ta pa tisti v Muti (bolj znan po aferi z labodi). Žalostno. Anja pravi, da večino živali, ki jih prineseš v veterino, kar usmrtijo, ker se jim ne da nič delat. V svetu pa imajo celo veterino za ribe. Kje smo mi. En tak pravi veterinar bi po moje moral celo več vedeti kot pa navaden zdravnik. Živali so si tako različne po zgradbi. No saj se potem najbrž specializirajo za žival. Sam vseen morajo poznati vse možne bolezni, pa še različice v zgradbi živali. Ljudje smo podobno zgrajeni, razlikujemo pa se bolj v centimetrih in v boleznih.