Pišuka je bil to en slab dan. Ne moreš verjet da je lahko tako slab dan po tako dobrem ponedeljku. V ponedeljek sem oddala seminarsko, pa še kup stvari v službi, napeljala Ireno, da začne kolorigrame delat. Včeraj pa... Začetek dober: kasneje začnem s službo, ker sem eno uro že v torek notri prinesla, pa Maja je rodila fantka, pa mi je koj ratal poslat telegram v porodnišnico. V službi pa poslušam samo še kako grozna je birokracija in to me čisto omejuje, ker meni osebno birokracija pač ni tako omejujoča, sam poslušat jih več ne morem. Ne morem poslušat, kako so učenci nepismeni (smo res samo mi krivi? Ne. Saj standard upada povsod, ker so integracija in starši tako močni - moj otrok ni bebav, o tem se ne mislim niti pogovarjat.) Ne morem pet prvega glasa, ker se čist napenjam preveč, sam sploh ne morem zbirat in če ne bi več pela bom pa pizda (letela ven iz službe). In potem sem vodja nekega prfuknjenega aktiva (ok tu mi je birokracija padla na prste, sam če ne bi bila vodja, bi mi bilo ravno). In smo sestankovali, a kaj češ sestankovat, ko se majo vsi čez vse za prtoževat, ni konstruktivnega zaključka. Doma mi Sašo začne že po mojih navodilih kuhat, ker se mi je zaluštala svinjina in zelje in na koncu ugotovim, da zadeva pač ne paše skupaj in pristanem na sekretu. Potem Sašo neki šiva in že šiba pet in Erik vzame bucke in jih raztrese po sobi. Pa jih pobereva skupaj, pa jih spet raztrese in tako še parkrat, dokler men ne poč film, njemu pa tudi. Kar naenkrat bi on šel spat, sam da mu ne bi bilo treba pobirat bucke, pa kuhat z mano, pa kocke za mano... in se dere in dere, in lepo žalostno gleda itd. ampak buck ne bo pobral. Pridejo sosedi pogledat, če ma spet kake probleme z lulekom. Tko je minila ura, z dretjem in z mano, ki ignorira, pa spet tolaži pa spet ignorira. Počla sem dva balona (če ne boš pobral buck bo šel balon - nič ni pomagalo, sam poslabšalo zadevo). Na koncu (to je bil že drugi tak poizkus) spet dam predlog, dejva skupaj. Pa poberem tri bucke in pol on vse ostale. A je to njegova zmaga? Pojma nimam, nisem se dobr počutila, da je on kej odnesel od te njegove trme. Pol sva šla pečt piškote, pa kopat se, pa spat in tko je minu dan. Učbenik moram končat v dveh tednih in men se ne sanja kako, ker je ta teden cel zaseden. Sašo je penast ker mu pravim, da rabim mal cajta, da se mi pač ne zdi, da njegov job trenutno tok velik denarja not prinaša kot bi ti učbeniki.
In tko, spala sem 4ure in pol, potem sem šla pa čistit in prat ter delat za službo (do učbenikov še nisem prišla). In čisto razumem, prvič v življenju, zakaj bi se nekdo rad ločil. Dost mam vsega, ne morem se skoz trudit in krpat odnos. Imam službo, tako kot Sašo, mam Erika tako kot on in mam dodatne jobe, tako kot on, sam do so moji zdaj malo bolje plačani! Sam ta november moramo skoz pregurat. Sej žvimo na fiktivnem denarju. Sej ne vem zakaj sploh skupaj živimo. Ker nas je strah samote? Ja to je mene še priklenilo, da se ne ločim. Ker če bi se, s tole današnjo voljo, bi pa še samomor staknila. Rečemo živjo, al pa tudi ne, jemo skupaj samo 5 min, potem pa spet ne, spimo skupaj od 2 do 4h zjutraj. Zakaj smo pol skupaj? Zakaj si potem želim imet še kakega otroka - aja, zato da bi mogoče ozdravilo odnos? Malo morgen. Jaz bi šla na počitnice, bila bi doma, pa denar bi vseeno prihajal in tko bi moj dragi spet zablesetel v družinskem življenju (ja poglej kok je to luštn, če si ti doma, tko se več vidiva - bi rekel, jaz lahk delam pubertetniške stvari). Ja diagnoza je padla, Sašo je že prišel v drugo puberteto. Zdej ma lase sive, predvčerajšnjim je rabu nove spodnjice, včeri ne več. S PJ bi šel z avtobusom v Žalec na žur, sam zdej ne bo čist žur, ker pridejo še njegovi starši in Julija in potem bi (na moje prigovarjanje) vzel še Erika zraven. Da bi on zrihtal kako čuvanje sam od sebe, ne. In potem si je nadel ime Multitask. Pa ne mara sarkazma. Sašo ni zrel za družinsko življenje. Ni več zrel, ker nekaj časa je bil zrel. Zdej bo to bral in bo potegnil surlo ali pa nekaj opravičljivega napisal. Mogoče se celo ločiva. Sej je še tok mladih ribic v oceanu, k nočjo met otrok, k hočjo žurat. Sam Erika mej pa kr ti. Jez bi ga tudi rada žurala, sam mi moj job tega ne dovoli. Pa to vest mam tudi, da moram uvidevno spodbujat vse tvoje muhe in slone. Ti se pa potem čudiš, joj, premalo se pogovarjava, sploh nisem vedel, da se nisi vpisala v 2. letnik. Ja ne, nisem se. KEr nisem mogla najt cajta da napišem seminar, pa da se napiflam še en izpit. Ker se mi je zdela familija - s tabo vred, BOLJ POMEMBNA.
Ker sem danes cel dan v službi (in ti se peniš name, kako je to možno. Hej, sem učiteljica, že tako ali tako imam genijalen urnik in se mi ure boljš štejejo kot pa drugim delavcem. Če bi bila dizajnerka, bi bila od 8 do16h v službi, vsak dan. Pozabljaš na to. In ministrstvo nam želi dat več ur - in vsi ti sestanki in govorilne ure so moja delovna obveznost), te lepo pozdravljam in ti želim uspešno otvoritev. Pa dobr tek. Pa jutri ti tudi pelješ Erika v vrtec (da jaz lahko kak učbenik začnem delat) in če se boš spomnil na kosilo, bi bil to tudi že pohvale vredno.
LP Nina (in danes pridejo še eni učitelji v šolo gledat najin pouk)
1 komentar:
Uf, Nina. Stvar je res debilna, ker si dopisujeva po blogu. To je resnično bedno. Res je, da imava oba službo in oba dodatna dela in še otroka, zato sem se tvojih učbenikov zbal že na začetku in če se spomniš tudi odklonil mojo pomoč, a to vzamem nazaj, ker vem, da je to treba naredit. Danes imam otvoritev in takrat se stvari ponavadi sprostijo, je pa res, da čakajo tudi drugi name in zakaj ne bi še naprej (eni trije naročniki RTVSLO, KGLU, KRALJ). Seveda se nimava časa niti dogovorit kaj kdo dela in čas gre naprej. Če se počutim dobro, ko delam muziko in beatboxam, še ne pomeni, da sem v drugi puberteti, ampak bi jaz temu rekel bolj, da sem se našel za svojih pet minut. Lahko bi temu rekli tudi z lahkoto zasvojenost, ja. Tokrat je stvar veliko bolj resna, a vseeno, ko je Maja dobila Julijo je tvoj bes ljubosumja prvič butnil ven in jaz sem se ga ustrašil, saj ga nisem poznal. Tokrat je to zmešnjava vsega. To, da imam štipendijo me rešuje čira na želodcu, saj mi je groza tega pehanja za denarjem. Pa da bi si še avto kupila? Dej no, bova se še manj videla, ker bova še bolj zadolžena. V čem je potem smisel? Da imamo vsak teden Sushi? Ja! Da znamo uživat v malenostih? Ja! To, da si premalo spala je kriva tudi moja slaba volja ob odhodu na koncert (ki bo plačan). Že zdavnaj več ne morem žurat, ker več ne znam in ker me skoz skrbi da ne bom prepozno prišel domov, ker me čaka preveč dela, da ne govorim o tvojih skrbeh. Vsak je individum zase, da smo skupaj pa je dandanes luksus. V bistvu je luksus biti veliko skupaj in veliko sam. Praktično nemogoče. Erika imam rad tako kot ti in veš, da vaju ne zanemarjam zanelašč, le preveč stvari se je napletlo okoli mojih dejavnosti (ja, Multitask, razumem - ženske ste bolj multitask od moških in kapo dol zato) in ko sem proč od vaju imam slabo vest, da me ni zraven. Res je tudi, da organizacijo varstva zmeraj nate pripišem, ni pa zmeraj tako. Ja, mogoče imaš res prav, da nisem zrel za družisnko življenje, ali še boljše ne maram odgovornosti. Resnica pa je, da jih imam kar nekaj in žal mi je, da se dogajajo izven naše družine. Prebral sem tvoj blog in bil šokiran. Ločitev? Kako se lahko še bolj ločiva kot sva zdej? Danes je vrhunec, otvoritev moje 19. samostojne razstave. Pa sej bi lahko že vedela kako intenzivno stvari potekajo proti koncu. Hvala za vso tvojo potrpežljivo podporo. Da bi Erika imel samo jaz? Sej veš, da ne bi zdržala brez njega, ampak če lahko predlagam, pa lahko z Erikom greva jutri na primorsko recimo z vlakom, pa tam kje prespiva, ali pa kamorkoli že. Vzemi si fraj. Zadnjič sem ti hotel narediti uslugo, ko sem šel z Eirkom v SG, pa si se premislila. No, vzemi si prvo čas za spanec. Da si se zasula z delom (učbeniki), ni moja krivda, tudi jaz delam isto, stvar je samo v tem, da se ne da vsega hkrati. Izpiti, deadlajni, služba... in če nekaj ne vem oz. slišim ob pogovoru z drugimi se sploh ne čudim, ker je stvar pač takšna, da so naši skupni termini neusklajeni. Jaz se ne jezim nate, če si cel dan v službi, le logistika me vedno daje. Torej danes grem s svojim ozvočenjem, Erikom in še kaj za SG in pecivom, ki je vizualno privlačno in zelooo dobro, v Žalec na otvoritev. Upam, da mi bo uspelo vse to natovorit do Dolgega mosta? Jaz sam sebe ne maram, ker če sem slabe volje sem nergač in oprosti mi za to. Zmeraj obžalujem, če ti kaj neumnega rečem. Prioritena lista pri meni ne deluje. To se morem naučit in če je to prva lekcija, upam, da bo zadnja boljša. Jutri bo pohvale vredno kosilo verjetno Sushi, če ne pa šmorn. Mislil sem it iskat nove gume in akumulator, da uredim avto. Še prej pa Erik, seveda. No, sej danes je bil tudi Erik. upam, da je bilo vse lepo v službi? V želodcu me boli od vsega tega, a vseeno hvala da si povedala. Drugič dej kakšen dan prej, da ne bo tako hudo bolelo.
Mir s tabo
še vedno tvoj S.
LBT
Objavite komentar