Spet smo se dobile v podobni zasedbi kot lansko leto a v drugi kitajski restavraciji. Novi sta bili Petjina mama in Sabina, stare pa Petja (ki letos ni zamujala), Melita, Petra (nje tudi že celo večnost nisem videla, čeprav npr. Melite tudi nisem, sam sem pri Meliti to navajena) in Gogica. Majda je zmanjkala, kot da bi prišlo v slabem prenosu informacij. Pa ne vem kaj naj si mislim o teh srečanjih. Letošnji se mi je zdel malo umeten, no pa saj srečanaj so vedno so. Pripravila sem jim kartice in darila, da po gorenjsko prišparam pri pošiljanju. Mogoče sem zdej rahlo antiprijateljsko nastrojena, ker se mi tudi jutri ne da it z Ajo na manikirco. To je bila spet ena izmed mojih praktičnih idej, zakamuflirana in zakomplicirana v nulo. Nohtov pa nimam, da bi jih kdo kej strigu kaj šele ureju. Home sweet home. Sašo je tko redko doma, jaz tudi, skupaj z Erikom pa sploh. Učbeniki požirajo vsem živce in čas. Sašotove komenarja poglej pa pri njegovem blogu.
Kdaj sem nazadnje fotkala? Kdaj brala kako knjigo? No, prebrala sem končno "fukoja". In pogledala Sabinino Jane Eyer že drugič. Zdej pa naj bi se lotila fototerapijskih knjig, da spišem tiste teze. Oh, sej ne vem...
1 komentar:
Ja, tako je življenje. Prav je, da si vsaj enkrat na leto s kolegicami. Premalo se druživa s starimi frendi, kar je slabo za vse. Jaz pri sebi opažam, da sem vedno bolj asocialen, sploh pa si želim vedno več časa biti doma. Ko pa sem doma imam pa fobijo, da bi čimveč naredil, da bi bil potem lahko samo z vama. Pa zgubljam ideje in tako je vsako leto. Kakšne knjige, kakšen film (mogoče), vse ostalo pa kot ponavadi, muzika, dizajn, pa še malo popra za slikarstvo (po novem konceptualne projekte). LBT
Objavite komentar