Hvaležna sem

Če se me je kaj kdaj prijelo, potem se me je prijela navada, da vsak večer, preden zaspim, pomislim na vse, za kaj sem hvaležna. Navodila za hvaležnostni dnevnik sem našla v reviji O (Oprah). Nekaj časa sva jih s Sašom tudi zares pisala. Zaradi pomanjkanja časa in predvsem zato, ker je nekaj najlepšega zapret luči in se o tem pogovorit z Erikom ali pa sam pri sebi pomislit - takrat pa pač ne moreš pisat. To je moja molitev in obred pred spanjem. Sem mislila, da če Sašo prebere pravljico Eriku, sama ne bom mogla zaspat, pa ni tako, telo se je navadilo na to znano vprašanje: Za kaj smo pa danes hvaležni? In potem z Erikom debatirava, kaj se je lepega danes zgodilo (pri tem ima še vedno težave s časovno orientacijo). Včasih se zjokam, ko vidim, za kaj vse sem lahko hvaležna (ja, ja, takrat sem ponavadi sama doma).
Zdajle sem hvaležna za to, da mi Miško spi v naročju, da mi je Sašo kupil prekrasno pozitivno knjigo Skrivnost, da lahko poslušam glasbo po mojem okusu, pa mi še iz sedeža (za katerega sem tudi hvaležna, ker mi ga je kupil Sašo za dojenje Erika in ga ni za prehvalit) ni treba vstat. Ja, potem sem hvaležna za daljinca in tale najin lep mali kompaktni multitask (radio, kasetar in CD plejer), pa za asparagus, ki še vedno zeleni na njem, pa da nisem nič pokvarila, ko sem nazadnje špricala asparagus z vodo kar tam gor na radiu. Kaktus pri televiziji tudi zelo dobro uspeva, čeprav je 5 m oddaljen od okna (pa S stena). Hvaležna sem tudi, da je z detetom vse OK (danes mam rok in sem bila na pregledu) in da sem vrnila knjigo v šolsko knjižnico.
Hvaležna sem za prijateljice Andrejo, Sabino, Melito, Majdo, Sabino. Hvaležna sem za Sašota in Erika, za Miškota in Tigija. Za stanovanje, vodo in elektriko. Hvaležna sem za zrak in zato, da vsi moji telesni deli normalno funkcionirajo. Hvaležna sem tudi za Trento, čeprav je ne obiskujem dosti, mi veliko pomeni že njena vizualna slika, ki jo imam v glavi. Hvaležna sem, da lahko sanjam.