Ko gre kaj narobe

In kaj gre narobe? Ah, tele matične celice so kakor nek projekt, ki ga vodi dr. Domanovič, ki ga trenutno ni. Mogoče pa sploh ne gre narobe? Samo trenutno tako zgleda, takole na kratki rok.
Ja, ko gre kaj narobe, potem je to z namenom. Kot pravi spodnji profesor, so zidovi zato, da ugotoviš kaj si zares želiš in kok močno si to želiš. Predstavljajo pa tudi labirint življenja (in jaz imam rada labirinte), ker če ne greš skozi ta zid/ona vrata... greš pa skozi naslednjega/naslednja. Pomembno mi je, da vidim čez ograjo vsaj malo, (da vidim cilj vsaj malo ali pa velikost labirinta vsaj), ker drugače bi bila pa preveč prestrašena. Ja no, sam življenje res ni samo dvodimenzionalni labirint. Gor, pa dol se tudi najbrž da it (plus čas, kot četrta dimenzija, pa še kaka bi se našla, če ne bi bili omejeni z našimi možgani). Pa pridem že do Matričine filozofije: "To ni žlica."
Življenje je izbira. Dobiš limone in si narediš limonado: je zdrava, dobra in osvežilna. Dobiš bonboniero, ja, potem pa pač poskusiš vsak bonbon (če ni zraven navodil) in če ti ni všeč, ga deliš s svojimi najdražjimi, ki jih rade volje sprejmejo - za vsak okus se nekaj najde (in na koncu koncev ugotovim, da sem le jaz tako zbirčna, ko tako jem bonboniero).

Grem si narest limonado. Preveč kašljam, glava me boli in premalo pijem.