Karin se je rodila

V petek smo s Sabino, njeno mamo, Sašom in Erikom v Žalcu uživali na koncertu treh a capella skupin. Najbolj sem bila navdušena nad nemško skupino Vocaldente. Pri zadnji, avstrijski Mauf, ki pa je bila rahlo preglasna in čista drum'n base scena (a za slišat zaradi perfekcije ritma), pa mi je kar malo slabo postalo in sem zaradi driske pristala na stranišču. Je Sabina rekla, no mogoče se pa telo že pripravlja. ... In se je! Ponoči je imel Sašo ob 3h nek telefon, ki me je zbudil, (njega pa ne, seveda) in sem vstala in šla preverit, če slučajno moji kaj kličejo. Pa preverim še smse in tam Urškin sms, da Sašu odpade v soboto dopoldne snemanje kviza. In to je bila kot zelena luč zame. Uležem se nazaj in počasi me začne špikat v križu in pritiskat na trebuh, da nisem več vedela kako naj se obrnem. Nisem se pa preveč vznemirjala, ker sem te pritiske že nekajkrat doživela na CTGju, pa jih niso jemali kot popadke. Vsedem se na moj znani modri stol, se pokrijem in po dolgem cajtu pride Tigi k meni na noge spat. Ma ni minilo 5 min, ko se Tigi vznemiri in me pride prav previdno čisto od blizu obraz povohat ter se previdno uleže čisto zgoraj na trebuh, tam kjer najmanj moti. V tistem trenutku pa špriiiiiiic, meni obilno voda odteče. Pokličem Saša: Ej Sašo, se je že začelo, voda mi je odtekla! Sašo se zbudi v šoku in začne najprej jokat, Erik mirno spi naprej. Sašo pokliče Jašo, da pride naprej čuvat Erika in spi v najini postelji. Jaz pokličem rešilca. Sploh se nisem preoblačila, ker mi je skoz teklo ven, popadki pa so se pomirili, Sašo se je oblekel, pograbila sva pripravljeno vrečko s potrebščinami za porodnišnico (bodoče mamice, iz prakse je fino met zobno ščetko, pasto, milo za telo, kremo za telo, nitko za zobe, ker zihr fašeš kake goveje zreske, škarje, kuli, osebno, materinsko knjižico, poročni list, kako revijo, čokolado Lindt, Vir 80 vložke ali pa celo kak par tistih ogromnih, ker jih tam dobiš le dva paketa, Bepanthen kremo, ki jo sicer dobiš tudi tam v malih odmerkih, copate in kako plastenko vode, pa kako (mokro) brisačo ali gazo za brisat obraz med porodom, da o fotoaparatu, kameri ne govorim. Ne rabiš pa nogavic, vsaj jaz sem popolnoma kuhala tam pri 26°C in so mi noge popolnoma zatekle. Priporočam moža s kremo za noge, da te zmasira že med porodom po porodu pa tudi parkrat. Vsega od naštetega sicer nisem imela, sam napisala sem, da se spomnim za tretjič ;-)) in sem počasi odštorkljala do Robovega vodnjaka. Tam smo se stlačili v rešilca. Res me je zanimalo kako zgleda rešilec od znotraj, če stvar ni tako resna. Al smo se tresli in premetavali... . Sem sicer želela malo Jankovičev režim preizkušat, pa mi ravno ni uspelo, ker sem želela čim več peš hodit. 15 do 5h sem bila sprejeta (kup nosečnic ena babica, en CTG in kup birokracije). Me je najprej kregala, zakaj sem sploh vzela rešilca, če sem peš hodila od njega do njenih sprejemnih vrat. Hja, taka sem pač.
Hudo, takole se za nazaj spominjat. Ne moreš verjet, da se ti je to zgodilo, tak lep dogodek in že 4 dni je minilo od takrat pa 4 skoraj leta od Erikovega rojstva. Sej sem hotla že takrat v soboto kaj napisat, sam me je obilica vode tako presenetila ... pri Eriku me je na tem istem modrem stolu presenetila samo majhna lužica. Sej mi gre kar na jok. Ko na eni strani leži Erik, in ti reče, mami objemi me, na drugi strani pa Karin joka. Sicer se Erik hitro zadovolji s Sašovim objemom - oz. sta se kar preselila v ateljejsko posteljo.
No skratka, pa sem končno prišla do britja in klistirja v zgornjih nadstropjih v tistih istih rumenih, vijoličnih in zelenih sobah. Moje čiščenje je trajalo kako uro (ko sem se spomnila, da sploh nisem poljubila Erika v spanju za splovo in sem spet začela jokat, ko so me prešinili spomini na Erikovo rojstvo in eh istih sob in barv, ko sva s Sašom zunaj na hodniku čakala), potem pa sva na hodniku pred porodnimi sobami še čakala da sčistijo porodno sobo št. 5 in ob 8.30h pristala na porodni mizi. Moji popadki so bili rahlo zajebantski: močni, šibki, da so mi ob 9.30 začeli dodajati stimulacijske, ob kake 11.30 so mi dodali že eno šprico antibolečnskega odmerka (pa se bolečine vseeno zavedaš, a ti postane rahlo vseen), kasneje še tisti smejalni plin (kjer se nihče ne smeji, verjetno je efekt isti kot pri inekciji, sej mi je že šla maska mal na jetra, ker nisem mogla tako enostavno notri dihat). Potem pa babica, s stalnim mirnim nasmehom na ustih reče, no zdaj pa začnemo porivat in sem bila čist paf. A že? Ni minilo najbžr pol ure (čas je takooooooooooooo relativen), ko je poklicala pomoč in je prišla cela ekipa temnomodrih: dva zdravnika, pa še babice. In smo pritisnili. Takrat ko je bilo treba in tam ko je bilo treba, babica mi je preko pritiska na trebuh pomagala, da sem ob 12.37 brez problemov rodila zdravo in veselo deklico Karin (Schmidt Vrabič). Ko je glava ven prilezla, so me vprašali, če si želim jo potipat. Ja seveda! Stegnem roko in tam med nogami, kjer sem vedela dea sem pobrita, zatipam nekaj majhnega kosmatega. Res majhnega. A to je glavica? A se hecate? Po izvidih sodeč in kasnejšem ogledu filma (Sašo je to posnel in sem mu hvaležna, ker pri Eriku mu nisem dovolila, a zdaj ko sem videla tega in vem kako spomin bledi, sploh če si pod sedativi, mi je kar žal, da nimam še tistega bledega spomina kje zabeleženega), je imela Karin popkovnico dvakrat zavito okoli vratu (kot stric Jaša). Še en poriv in pride cela ven. Ne spomnim se ali je zajokala. Sašo je prerezal popkovnico in spomnim se, da je bilo kar težko. Potem so mi tega cefizla dali na trebuh. Enkrat vmes sem morala imet še kak popadek, da sem rodila še posteljico.
Spet rabim malo premora, to je čis grozno, da se tako slabo kakih stvari spomnim. Ja no, so boleče in bolečino naj bi pozabili, a tu pri porodu, je bolečina in sreča tako močno povezana. Sublimen občutek, sej res, iz tega sem pa ja diplomirala. Ko te moč narave (ali pa boga) tako prevzame, da samo ostrmiš, obnemiš, se prepustiš in se ne sprašuješ zakaj stvari ne dojemaš, ker ti je takrat čisto jasno.
Med tistimi minutnimi popadki z vrhuncem na 2-3 minute, sem spomnim, sem se enkrat obrnila k Sašu (spomim se, da je pri Eriku zelo lepo dišal, ker se je naparfumiral, sem sem lažje prakticiralal tisto dihanje: "Globoko povohaj rožico in izdihni!", zdaj pa sem imela že nekaj tednov zamašen nos, praktično zatečen od znotraj in sem komaj kaj vohala) in mu rekla: "Zdejle si pa ne želim pogovarjat še o tretjem otroku." Pa je rekel: "Seveda ne, to si isto rekla tudi ko si rojevala Erika." Kot da bi razumel, da ko sem to rekla, ni bilo mišljeno kot nekaj definitivnega. Si skoraj ne morem predstavljat, da lahko kake ženske same rodijo, brez partnerja.
Potem so mi zašili presredek (dobila sem injekcijo proti bolečinam a sem vse čutila, samo verjetno res manj,kto bi sicer), počistili maternico. Ko so Karin uredili, Sašo jo pofotkal, sem jo dobila na prsi in deklica je začela vlečt pa spat, vlečt pa spat. Medicinski tehnik, ki nas je oskrboval v soboto in nedeljo cel dan (kaka imajo to dežurstva, se raje ne sprašujem), je rekel že v nedeljo zjutraj, da se vidi na blatu, da dečva je pri meni, čeprav se pri mojih prsih še ni nič kaj čutilo (pri cimri Melisi, ki je rodila Samro, je mlek odtekal že ničti dan, sam je deklica imela zlatenico in je bolj počasi vlekla, da je že 1. dan čutila zatrdline.) Ja, hecno to, štet začnejo z ničlo. Kot sem se vedno spraševala, kako so začeli štet leta po Kristusu, z ničlo ali z ena. Pa mi še veno ni jasno, ker še nikjer nisem zasledila kake umetnostno zgodovinske reči , ki bi bila narejena okoli leta 0.
Sašo je okoli 15h potem odšibal iz porodne sobe domov pa na koncert v Žalec, ker nisva vedela, zakaj morava toliko časa čakat tam v porodni. Kasneje mi je babica pojasnila, da bova morali s Karin bit tam 3 ure, da se oni zasigurajo, da je z mano vse OK. Tako sva šele okoli 17h prišli v sobo 7, C oddelka (3. nadstropje), s pogledom na notranje dvorišče, park, Mrtvaški most in pot ob Ljubljanici, po kateri sem tolikokrat prejšnji teden peš hodila. Vizavi "Matjaževe" gostilne Podvodni mož, kjer je praznoval 60 let. Tam je že bila 24 letnica Melisa iz Kranja (ex Jesenic, ex Kosovo) z drugim otrokom Samro, ki jo je rodila ob 1h zjutraj. Poklicala sem Gogo, da pride z Erikom na obisk, ker sem hitro ugotovila, da mi bo tako fit po porodu tudi hit dolgčas. In sta prišla, oba čisto navdušena. Mali veliki brat Erik je navdušeno opazoval njene majhne roke, ušesa, oči - in se vsega dotikal, seveda, potem jo je držal in ko smo se pogovarjali, da pač mora bit dojenček velik, da je lahko v trebuhu, se je sam od sebe skril v omaro in rekel, da je to maternica.
V nedeljo so me obiskali Matjaž in Jelka ter Sašo in Erik, vsi hkrati (pa sem jim rekla, naj se malo porazporedijo, samo sta Erik in Sašo zaspala), Gogica in bubica sta se premislili in potem ko sta slišali, da sem bila do 17h sama, sta se kar malo krivo počutili. Zdej, z obiski je tkole. Soseda jih je imela skoz malo morje, vsi so ji prinašali banane (ki zapirajo in jih ne smeš jest v tem času strogo po porodu). Lahko pridejo ob pravem času, lahko pa tudi ne. V ponedeljek sem še spala ob 15.30, ko so me sosedini obiski zbudili. V nedeljo pa sem komaj čakala, da bi kdo prišel, pa.
V ponedeljek je uradna pediatrinja ugotovila, da je dete shujšalo za 200g in da je vse v mejah normale (Erik je za 300g), da naj bom pozorna na kakec, če hočem it v torek ven. Že popoldne je bil kakec popolnoma rumen, kar je znak, da me res je. V torek pa je dobila 100g gor, tako da ni bilo sploh več vprašanje, kam z mano. In tako sva včeraj že prišli domov. Karin, stara uradno 3 dni, je najprej prisopihala do babice in bubice kot paket presenečenja. Potem sva naredili še prvi kratek sprehod (o njem nisem patronažni sestri, ki me je danes prišla pogledat nič pravila)od babice do Erikovega vrtca, kjer sta Goga in Sašo gledala Erikovo plesno predstavo. Potem pa smo skupaj po dežju odštorkljali do avta in domov. Erik je padel v jok, ker je želel najprej hodit z atijem pod veliko marelo, potem samo z atijem, pa potem sedet zraven Karin. Saj razumete. Doma me je pa čakala bomba. Fanta nista nič pospravila stvari. Res se zaradi moje flegmatičnosti nismo domenili kje bo kdo spal, samo res nisem vedela kako bo to zgledalo s Karin. Vrečke daril po celem stanovanju, Erik pusti odprto plastenko na moji postelji, da se čisto premoči, potem gre lulat in stran gleda ko lula in se seveda zacila. Sašo ima vaje z Xplozion pri nas doma (sej me je vprašal, če lahko, pa sem bila čisto za, sam sem si vse nekoliko drugače (bolj čisto) predstavljala). Čista frka. Erik išče pozornost od atija med vajami, hoče odpirat darila, za katera smo dobili striktna navodila, da jih skupaj odpremo. Ne želi posodit Karin postelje, potem želi ležat zraven Karin v postelji. Zgubila sem živce in nadrla oba fanta, ko so obiski šli. Sej sem se potem po pomirjevalnem tušu opravičila in danes se mi je tudi Sašo opravičil za nazaj. Ob tem dežju smo imeli že toliko žeht (ker se ni nič pralo čez vikend, ker me ni bilo doma) in mraz čisto nič ne pomaga pri sušenju. Še vedno je bomba, a je vsaj naša bomba in sem jo sprejela z vsem srcem.
Lepo se dojiva, vse je malo manj stresno kot ta prvič, tisto pobiranje glavice, umivanje popka in oblačenje ter umivanje, razen da me na trenutke obdela kak tak sublimni spomin ala kam gredo Erikova leta. Ponoči sva že malo bolje spali kot v porodnišnici, kjer je 26°C in se je soseda celo noč sončila zaradi zlatenice.
A se temu reče depresija? Temu, da ne najdem pravega vzroka za jok? Temu, kako kot film opazujem svoje življenje s Sašom, Erikovo življenje, Karin. Kako ne želim zavrtet filma nazaj, ker potem ni tega bogastva v življenju, ki je zdaj. Gledat nek blazno luškan, rahlo napet, romantičen film je v prvo vedno super, ponovitve niso več tako polne žara, kot je adrenalin ko se je vse prvič zgodilo. A kako rada bi bila na več koncih hkrati, na začetku filma, takrat ko sva se s Sašom ob Ljubljanici prvič spoznala, malo po sprejemnih izpitih za Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, tam blizu picerije Ljubljanski dvor. Imela sem temnomodre kratke hlače, ki mi jih je sešila Goga in so se nekaj zavezovale pri strani, Sašo je imel ob sebi starša in spraševali so me po tem, koliko točk sem dobila na sprejemcih (36 od 40 se mi zdi). In potem ko sem priredila neko zabavo pri nas doma na Wolfovi v 3. letniku in smo šli v Palmo. Malo preveč sem ga popila in sem šla bruhat v tiste male temne skrete, se vrnila in Sašo mi je ponudil čigumi in sem mu ga nazaj ponudila polovico - s poljubom. Čez čas mi je Sašo priznal, da sta z Gorazdom dan pred tem nazdravljala pri Zlati ladjici, naj se nekaj zgodi v soboto med nama. Tako sva začela hodit enkrat iz 23. na 24. februarja in 10 let kasneje sva se na 24. februarja, 2001 v Slovenj Gradcu poročila na prekrasni poroki (pa ne da bi bila vizualno prekrasna ala Martha Stewart design, čeprav na trenutke je celo bila, npr. moja obleka, poročni šopek in cvetlični aranžmaji na mizah, vse ostalo pa je bil v nekem smislu pustno-veseljaška poroka), prekrasna je bila zaradi občutka, ki te preveva cel dan. Vsi pozitivno razmišljajo in ti pošiljajo pozitivne vibracije. Leta 2002 sva dobila Miška (ki ravno pleza na moje naročje, najbrž pogreša mamico in njeno mleko), 2003 sva kupila stanovanje, julija dobila Tigija in celo jesen prenavljala stanovanje. Leta 2004 sva se preselila in rodil se nama je Erik (najin prvi človeški otrok). In potem vse brzi dalje do letos, ko je prišla še Karin. Lahko sem samo hvaležna.