Ko berem tisti dodatek zraven materinske knjižice, spadam kvečjem med 50-80% mamic z poporodno melanholijo. Obstajata še pop. depresija in pop. psihoza, a tam se res ne najdem. Mislim, da le zdravim mojo preveliko navezanost na Erika. A smo ga že malo preveč razvajali? Mislim, da se z njim da vse zmenit, samo nočno spanje je malo prikrojeno.
Včeraj smo bili sami in je bilo kar hudo. Sašo je imel koncert v Celju z vsemi svojimi skupinami na New Swing poslovilnem koncertu. Erik pa bi se rad igral s Karin: zdravnike, pa z avtomobilčki, pa držal bi jo, nosil, podiral kupčke, skoz je malo stokal, ko je to zgubil pa uno pozabil, pa tretje ni znal (ja sem zgubila tudi živce na trenutke, enkrat tko, da sem povzdignila glas, drugič tko, da sem se zasmejala njegovim jokom in je takoj tudi njemu šlo na smeh), pa spal bi zraven nje ... pa če to ni opcija potem pa zraven mene, tako da ga objamem. Tu pa je zadel mojo slabost. Jaz bi tudi najraje tak zaspala, pogrešam staro rutino: prebereva pravljico poveva zakaj sva hvaležna in naju več ni (pa ponavadi mi je rekel, da se noče več objemat, ker mam pretežko roko, sam čez rito sem jo lahko dala, če že). Zdaj pa jaz dojim na modrem stolu, Erik pod mus zraven sloni na eni rami, berem pravljico (ob 10.30 zvečer!), joka naj pridem v posteljo, Karin pa jo sam položiš pa že cmeri, duda ne pomaga, jo previjem, ker smrdeče pukca (to ugotovim seveda kasneje), pa Erik zamano: "Zakaj joka?". Do 1h jo je šraufalo, pol se je posračkala, potem je Sašo prišel, jo vzel v naročje, parkrat zaguncal in je spala do 6h zjuraj, da sem se jaz zbujala vmes in preverjala, če še spi. Pri nas mora obvezno biti en moški za dojenčke, ker mene zavohajo in potem je odgovor samo dojenje.
Sej bo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar