Osamosvajanja

Montessorijeva pravi, da otrok išče svojo telesno in duševno neodvisnost na osnovi dela (Srkajoči um, 2008, str. 124). Ideal, da bi bilo najbolje nič ne delati, naj bi se bili razvili iz nekakšne otroške regresije, strahu. A ne glede na te njene hipoteze, ko pogledam moje lastno iskanje najboljšega dela, iščem samostojnost in strokovno neodvisnost skozi doizobraževanja. Neodvisnost od omejenega povpraševanja manjšinske populacije oz. perfekcijo, katere manjšinska populacija ne omejuje. Toliko o rasti neodvisnosti na področju dela, potem pa je tu še področje starševstva, odvisnosti od odnosov. Čeprav trenutno nimam vidnih problemov na tem področju, sem melanholična ob misli, da že čez 14 dni odpotujejo Ivanci na Norveško. Moja kvazi pol sestra z družino se seli za boljšim kruhom v majhno, simpatično mesto Mandal na J Norveške. To je šele osamosvojitev. Odcepitev. Malega Žigo bomo samo še po mejlu videvali, prijazno teto Majo in strica Robija tudi. Imam sestrične, teto, strica, ki so že od vsega začetka daleč od oči in na to so me navadili s konstantno odsotnostjo od rojstva naprej. Težko pa je to dojet, ko se nekdo odloči, ki je prej praktično zraven zraven živel. Ob odločitvi sem jih popolnoma podpirala in si romantično predstavljala, kako jih bomo še novembra iz Berlina obiskali. Zdaj, ko je čas odhoda tukaj, pa to popolnoma drugače sprejemam. Kako to sprejemajo mame? Raje ne vprašam.
In potem na radiu zavrtiju glasbo iz filma Il postino. Glasbo sem si pred leti kupila kot spomin na umrlo babico Ružo. In spomnila sem se, da je babica umrla mojemu očetu v naročju v rešilcu na poti v celjsko bolnišnico (vsaj tak je nekak kolektivni spomin). To je tudi osamosvojitev.