Vse je za nekaj dobro

Sem si dala masko na oči in pod oči in se za 15 min zaprla, medtem ko je Karin spala ob pomirjujočih zvokih pralnega stroja. In v moji glavi se je začel spopad misli. Kako lahko človek nič ne dela? 15 min popolnoma brezkoristno presedi na modrem stolu in se gre lepotičenje? Sem cel blog napisala v glavi, ker ne znam slepo tipkati. Poskušala sem odmislit vse misli a seveda, ko si rečeš da ne smeš misliti na belega zajca ... hopsa, pa je bilo en kup belih zajcev v moji glavi. Potem ko se sprijazniš s svojimi mislimi, da pač najbrž morajo takole udarno vihrat po njej, potem se umirijo in na koncu, ko sem zaslišala znane zvoke piskajočega ... pralnega stroja (a sem vas, kajne?, ste mislili da se je Karin oglasila?), ki je oddajal znake, da je končal z delom, me ni nikakor veselilo, da moram vstat. No saj načeloma mi ne bi bilo treba, samo tudi navodila na maski so bila do 20 min. Drugače pa vse za nekaj prav pride. Ponoči sem namreč z mlekom pomočila celo posteljnino, mojo pižamo (in to se je pralo in se že suši zunaj na vrvici), ker je dete spalo 6h, hura! Začetek večera je bil sicer jokajoče obetaven, a nagrada je bila obilna. Krvavim malenkostno, bolečine so pojenjale in lahko že sedim normalno (in ne postrani). Napenja me še vedno, a dietna prehrana bo to že popravila v roku dveh dneh. Aja, pa zmaga na osebnem področju, pogled na fotke z Erikom me ne spravijo več v jok in zgubila sem 12kg, če jih kdo najde, naj jih podari kakim podhranjenim Afričanom. Brezplačno. Ja, mogoče je tudi kaka mišica šla. Pa nog nimam več natečenih.