Ustvarjanje obredov

Po ogledu simpatičnega filma Dan in Real Life (Dan je ime), sem razmišljala o tem, da bi morali mi tudi imeti nek family reunion obred. Recimo ko se Trenta zapira. Ravno prav mrzlo in vizualno lepo bi bilo da bi se približali filmskemu srečanju družine. Lepše je, da si že del nekih takih obredov, a najbrž tudi težko kot najstnik se jih udeleževati. Kakorkoli, obredi verjetno res nastanejo bolj spontano. A tu je moj predlog za srečanje ob zatvoritvi Trente: naj bo to večdnevni spored. Jaša naj pripravi smešno razmigavanje (aerobika ob neumni a veseli glasbi), to mora seveda narediti spontano (kaj bi o spontanosti, če je to načrt?), brez podtona (zdaj pa bomo sestri in mami zmanjšali rit). Potem imamo tekmovanje ženske proti moškim v reševanju iste križanke. Kulturni večer, kjer vsak predstavi nekaj kvazi kulturnega (od umetniškega riganja dalje, tu ne gre za neko visoko kulturo). Nogomet, metanje obročev in drugi športi so teme kakega popoldneva. Zraven se dobro jé družabno hrano kokr palačinke.
A kaj mi bodo taki načrti, ko se ti obredi motajo le po moji glavi. Razširjena družina rahlo razpada, mogoče tudi po moji zaslugi, ko sem kdaj vzkipela. Všeč mi je, če drži skupaj. Zato pa je družina. Jaša v Trento sploh ne hodi, verjetno zato, ker je premalo high. Mi ne hodimo med vikendi, ko bi lahko, zato ker ma Sašo kup obveznosti. A bi mogoče sama peljala? En mora začet, kajne? Če pa hočem med vikendom oprat vse, počistit, it na trg... ha ha, razen pranja mi tko al tko nič drugega ne rata. To so ene take sanjske ideje, kaj vse bi počela, potem pa življenje pokaže svoje zobe in jih moraš pucat, če jih hočeš še met čez nekaj let.
Mogoče pa naredim pucanje za en obred. Dobila sem spet nove vreče cunj za Erika in Karin. Še vedno so v avtu, ker Jankovič ne dovoli, da se takoj obremenjujem s tem. Pregled kaj je ok, kaj gre naprej je rahlo očiščevalni. Hkrati mi je pa kar slabo, ker ne vem kam bomo to spravili v našem stanovanju. Mogoče pa bomo kdaj rabili, mogoče pa nam bo šlo kdaj slabše kot sedaj... mogoče pa bi jaz nehala negativno razmišljat, tako kot Secret pravi in bi enostavno vse pometala stran. OK, kake sentimentalne bi pa lahko spravila?
Kako nastane obred. Mogoče tako, da je en zelo nasilen s svojo idejo in dober organizator? Pa saj to sem jaz! Manjka mi samo malo motivacije, kar pomeni odgovor na zakaj. Zakaj neki bi spavila celo družino skupaj (ko včasih tako hvaležno odjadraš stran). Mogoče ravno zato, da jadranje stran ni več nuja in potreba, amapk svobodna odločitev. In srečanja tudi niso več nuja ampak svobodna odločitev. Mogoče pa obred nastane spontano, nekaj kar rad delaš (pocaš kremo na faco) ali pa kar moraš delat (prat zobe), postane obred. Jaz priznam samo en obred, ko grem an Vršič, skušam najti z očmi Ajdovsko deklico. Včasih sem celo menila, da če je ne vidim, se bo kaj slabega zgodilo (ker sem jo vedno videla). Zdaj pa ko grem v Trento tudi takrat ko je temno ali pa ko je vse v oblakih, tega ne morem več verjet. Čeprav mi je težko, ko je ne vidim. Sam nič slabega se ni še zgodilo, če je nisem videla. Mogoče pa mora imeti obred neko magično moč. Nekaj nerazumnega, če smatram pogled na Ajdovsko deklico kot obred, pranje zob pa ne. Pa saj mi ne bo težko po mji bujni domišljiji kako zgodbo napeljat okoli novega obreda? Zadnjič sem Eriku posodila verižico z obeskom, da ga spomni na naju. Saj obesek ni nič posebnega, pravzaprav je zelo lep, abstrakten in Eriku sem ga razložila (trenutni navdih): tu v sredini sta vidva s Karin, okoli so pa črte, ki prikzujejo kako vaju midva za atijem objemava (gre za mali srebrni krog, ki ima iz sredine speljano spiralo). In je pomagalo.