Vse bo dobro

Zjutraj sem si dala ta t-shirt gor in si prebrala napis. Jp, vse bo še dobro. Hvala za to majico Andreja in Tomaž. Že kako dobro desetletje moj najljubši izrek. In potem se je začelo. No, začelo se je najbrž že prej. Skozi okno smo opazili jate lastovic, ki so se verjetno poslavljale, ter manjšo jato rac. Sašo je rekel, živali so vznemirjene, moj podnapis seveda temu je bil, aha, potres prihaja. Pa sem se potolažila z našimi mirnimi mački. Potem sem šla s Karin urejat osebni izkaznici. Karinina prva in moja zgubljena. Pridem domov z jokajočo Karin, ki seveda ne more zaspat v vozičku (seveda zato, ker Erik tudi ni mogel). Doma zaspi takoj na joški in jaz dvignem še en paket listov in drugih kozlarij na polici in NAJDEM OSEBNO. Tako sem zapenila, da sem začela kričat in jokat in zbudila sem Karin in obtožila Sašota da mi ne pomaga iskat. Kličem tja, pa mi rečejo naj takoj pridem, da bodo uničili osebno. Pa grem, spet s Karin, tokrat v kenguruju, kjer manj joka. In nabašem na istega gospoda, ki kliče na Cetis in stornira naročilo, s pomočjo šefice stornira še moje plačilo in mi vrne denar. Dela preko svojega urnika, ker zadaj že čaka izmenjava.
Šibam in ne morem verjet, da se v resnici lahko dobro počutim. Pri Simobilu si kupim telefon,
tako da Sašo lahko dobi mojega, ker je svojega popolnoma uničil. Moj je neki zelo fenci in boljš kot sem mislila. Kupit ga ne moreš brez osebne. Zato tak kraval okoli osebne. Sašo je šel potem po Erika in na poti zvedel, da mu ni treba imeti danes delavnice, kar je umirilo naš večer. Popili smo čaj ob petih, vsak iz svoje najljubše šalice in vsak svoj najljubši čaj (Erik se še spoznava).
Nato sta ati in Erik odšla malo slikat skupno sliko. Karin je imela zopet zelen kakec, kar je razjasnilo njeno vikendaško togotnost. Smo že mislili, da imamo prisluhe in privide.
To pa je naš Tigi, ki je mislil, da imam kako hrano zanj. No, malo kasneje je tudi on bil potešen. Vse je dobro.