Camp Banovci

Camp Banovci je luštkan manjši kemp z urejenimi sanitarijami, pralnico, straniščem za otroke. Terme so tudi simpatične, ljudje pa sploh. Počitnice smo podaljšali, ker smo ugotovili, da nam je tu bolje kot pa na morju.

Ko smo prišli so vhoda, sem bila rahlo razočarana, da se moramo zglasiti pri recepciji... in spet smo se peljali 20 m nazaj. S posebnimi karticami, smo lahko hodili v kopališče, oz. se peljali v sam camp. Hitro smo našli prostor v senci visokih ... mogoče brestov. Vse je ravno, nič kaj dosti korenin, kar je zelo pomembno za naš armafleks način spanja. Šele prosti koncu smo se namreč spomnili, da bi lahko napihnili blazine, ki jih imamo spakirane v avtu zaradi bodočega odhoda na morje. Animacije je mnogo, tudi pozno v noč. Sredi počitnikovanja smo ugotovili, da bi se lahko pridružili banovskim gusarjem, še ceneje bi nas prišlo, če ne bi Sašo za eno noč domov skočil. 13€ na noč, 9,€ za podaljšan dan, če ti ga sploh upoštevajo. Animacija pa celi dan za vse starosti v družini... od nekega gusarskega krsta, savne, telovadbe, plavanja, rutk s pikicami in majice z gusarji, večernega kina, skratka, vse kar se dogaja, se dogaja v sklopu gusarjev. Tudi večerni šampanjec v bazenu, ki ga drugače doplačaš. A meni je čisto pasalo, da smo televizijski opazovalci tega direndaja okoli nas. Naj se smejejo na mesto mene, pa doživljajo adrenalinske šoke na toboganih. Sašo pa Erik sta zavitega cel dan gulila. No, imeli smo siesto seveda. Glede na to, da se družina dokaj pozno zbuja, sem lahko prežvečila dve knjigi v jutranjih urah, ugotovila, kdaj se trgovina odpre v bližini, ter na koncu našla celo avto, ki prinaša svež kruh direkt v kamp vsako jutro. Ja, jutro je res bajno lepo. Dvakrat je bilo celo za dolge hlače, sam čez dan pa vedno vrooočina. Ponoči dvakrat naliv. Če bi se mi dalo, če bi bila nekako druga Nina, potem bi šla plavat, mogoče nek drugi cajt. Ker zdi se mi res dobra ideja. bazen odprt, prazen, vse tiho. No razen ptic. V ponedeljek so kosili travo, al pa nekaj podobnega, ni se dalo čisto prokužit zakaj bi jo sploh kosili. Ločujejo odpadke. No, zajtrk je padel tam okoli 10h, pol smo se ob pol 11h max pricjazili na drugo stran ograje, do bazena, ki smo ga cili cajt nadzorovali. Na začetku smo poznali le hladni tuš, pa sta fanta odkrila še neke tople tuše, pa tudi tisti hladni tuš je do večera topel postal. No, do 11.30 smo bili potem že zunaj. Al smo šli do bubice v Radence al pa sta Sašo in Karin zalegla v šotor, midva z Erikom pa sva brala Jelkin roman, ki je super zanimiv in me prav jezi, da moram čakat na čas, ko naju Karin ne moti in ko Erik nima kaj pomembnejšega za delat. Nismo si vzeli elektrike, čeprav je lepo porazporejena po celem kempu. Pa če si v tistem gusarskem paketu je notri všteta. Seveda si lahk gusar tudi v bungalovih, hotelu. A nisem še videla manjšega hotela. Mogoče kje kaj skrivajo. V nedeljo zvečer in ponedeljek je najmanj ljudi. celo bife pri bazenih zaprejo v nedeljo popoldne. Čista neumnost. Smo hotli it jest. Pol smo šli v samopostrežno restavracijo, verjetno ista kuhinja kot hotel, je blo dobro, poceni. Sam smejali so se nam, ko smo hoteli kosilo jest ob 18h. Ja ka pa mi vemo kok je ura na počitnicah. Sej zato pa so počitnice. Ne drug dan smo potem šli v tisti bife na pico, pa se jim je premična krušna peč pokvarla sredi peke naše pice in smo pristali na hamburgerjih. Potem smo šli na pico enkrat v samopostrežno, pa je bila čist prevelika, mogoče mal premal pečena, sam dobra. Sašo je sprobal karaoke na Disney način. 900.000 točk je dobil. Sam so popolnoma nedružabne. Ne tko kot v kakih filmih. Gledaš TV, ne slišiš muzike, ki pa ni prirejena za karaoke, torej ma tudi glas. Poslušalci v bazenu pa tud nič drugega ne slišijo kot komentatorja: No zdaj se je prijavil tudi en očka, mogoče bo še kak prišel! Ko je bilo mraz, smo termalno vodo (35-38°C) uporabljali za ogrevanje, ko je bilo vroče, za prijetno hlajenje, pa za savnanje, ko si potem skočil v normalen bazen. Karin je seveda oboževala tisto otroško mlakužo, kjer se je lahko podila za raznimi plavajočimi predmeti. S tem Fredi obročem je čist samostojna. Pa tobogan ji je bil tudi všeč. Sam nisem tok podpirala teh spustov. Sašo si je enkrat odrgnil nogo pri spustu, Erik je padel na Sašotovo koleno pri štrbunku v vodo. No, do 7 let tko al tko ne smejo biti otroci sami. S Sašom se že vidiva, kako otroke spustiva da se igrajo sami, v kaki animaciji, midva pa se savnava, masirava... Aja, jaz sem šla na masažo obraza in dekolteja. Luškano je blo. Nadgradnja moje kozmetičarke. Nisem se pa mogla čist sprostit, ker bi mi čeljust dol padla, pa najbrž ne bi blo ravno po nekih moralnih normah. Definitivno pa bomo šli na FKK kamp naslednjič. Sicer njihovga bazena nismo sprobali, (ker nima tobogana, kajpak ;-)), sam smo pogrešali tisto ležernost preoblačenja, umivanja posode pa da nič ne poškropiš svoje obleke. FKK je malo manjši, na eni strani zelo odprt pogledom v navaden kamp. Sanitarije, pranje so domisleno zgradili na pol ograje. Erik in Sašo sta koj našla skrivni prehod skozi pralnico v FKK kamp, pa smo si ga šli ogledat. No, vse pač primerjam s Koversado, ki je moja prva izkušnja in je v primerjavi s tem v Banovcih, gromozanska. So pa bili Banovci za vse nas nekaj prvič. Erika je osa pičila, šotor je opral dež, paviljon se je zaradi vetra spakiral in bo jadral raje v Trento, ker čist zares ne nuca zadrevalec toplote na poletnih počitnicah. Prvič sem uporabila svoj novi stol. Prvič smo uporabili svojo novo kuhinjsko omarico (pa ne za kuhat). Prvič smo obesili garderobno omarico na naš šotor, pa se je šotor povesil in je pol visela nekaj časa na avtu. Zgleda da je narejena za prikolice. Drevesa so bila tok narazen pri nas, da nismo mogl napet štrika za obešat, niti viseče mreže, zato moramo definitivno še kam it, da to sprobamo. Zdej bi z veseljem še kakega preizkusili kje tam v bližini. Drugače pa morje, da mogoče vsaj mal še plavamo...čeprav, če ma morje res 31°C, potem tudi to ni več za plavat. Aja, pozabil smo kanglice in lopatke, pa kako blazino, eno smo našli na dnu torbe šele proti koncu počitnikovanja. Sašo nas je vse spakiral v avto brez kovčka in je šlo. Sam en kovček za na streho bi blo kr luštno met. Pa kljuko za kolesa... aja pa kolo bi blo tudi kr luštno met. Čeprav to, k mi ga zdaj Petra rihta, sploh ne bi gor na kljuko prišel, sam je čist za Jankovićevo Ljubljano prilagojen (prikolica spredaj, kjer naj bi celo otrok lahk se peljal). Potem nam tudi tole pakiranje v avto kar dobro gre. Kar je za na morje, je šlo že prej not in not ostaja. Samo cunje prevažamo tja in nazaj (in še te se redčijo, ker smo res lahk tut mal packi).