Prikaz objav z oznako vikend. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako vikend. Pokaži vse objave

nedelja, oktober 15, 2017

Trenta

Vršič

Vzhod sonca za Ušjem ob 12.30
Sonce zahaja ob 16.30 za Pelcem














petek, junij 10, 2016

Hvaležna


Na poti domov iz Ivančne Gorice sem razmišljala, da bi bil današnji dan lepa pripodoba za življenje: deževno dopoldne, popoldne s prijateljicami iz službe, večer na predstavitvi knjige s prelepimi pesmimi, toplo naslovnico in dobro papico prijateljice Melite. Pot nazaj je bila božanska.

nedelja, april 15, 2012

Izdelava papirja

Lotili smo se izdelave papirja. Najprej sva s Karin natrgali dvoje ali troje jajčnih škatl. Pripravili sva kašo z ročnim mikserjem in uporabili odvečno barvo za barvanje jajc ter dodali nekaj domačih začimb. Ker v tistem času nismo imeli ne časa ne sita, sem kašo zamrznila.
V šoli sem si sposodila sito (da preverim kakšno je, kako zgleda izdelava sama... ja, službo sem privlekla domov) in tako smo se danes, na ta deževen dan, lotili končne izdelave papirja. Že zjutraj sem iz zmrzovalnika dala kašo, popoldne pa smo si ogledali nekaj filmčkov na Youtube.
Najprej enostaven: Star papir - nov papir.


Nato bolj natančno ročno izdelavo papirja:


Pregledali smo tudi ekološki vidik recikliranja papirja.


Ogledali smo si še nekaj izdelav papirja, da smo videli v čem je finta:


In smo začeli. Preverili smo velikost sita...
...in ugotovili, da moramo izprazniti škatlo z Lego kockami.

Erik je nalil vodo, da je sito začelo plavati. Ker ni narejeno ravno po pravilih (sito je pritrjeno na okvir v sredini, namesto na eni strani), se ga ni smelo preveč potopiti.
Naša kaša se še vedni ni popolnoma odmrznila, a smo je imeli dovolj. Nalili smo jo direktno v sito (Japonci imajo zmes v celotni kadi).
Dodali smo še žajbelj in lovorove liste. Zelo težko smo razpršili kašo po celotni površini. Mogoče, če bi jo imeli več, ali pa če bi lahko globje potopili sito? Z roko smo porazdelili kašo, ko je bilo sito še v vodi.
Izdelek je Erik dvignil in pustil, da se rahlo odteče. (Japonci imajo pripravne sesalne naprave, tako kot naši frizerji, kamor postaviš sito in ti posesa vodo.)
Položili smo čez krpo in sito obrnili. Erik je nato popivnal odvečno vodo. Čim več vode se popivna, tem bolj je papir kompakten in se ne strga, ko dvigneš sito stran.
Ja, delali smo kar na kuhalni plošči, zato nas je alarm, da se dotikamo tipk stalno opozarjal, a tako kot naši mački, nismo trznili na zvok. Pri prvem dvigu, se nam je zgornji levi vogal še rahlo natrgal, pa smo enostavno položili sito nazaj in popivnali vodo.

List smo skupaj s krpo preložili na rešetko iz pečice in čakamo, da se bo posušil.
Kaj priporočam? Veeeliko posodo, majhen okvir s sitom in enako velik okvir brez sita, da res lahko zmes potopiš ter večjo gobo. Mislila sem, da moraš obvezno uporabljati filc, pa zgleda ni potrebno (ravno ne bo preveč raven naš papir, mogoče bi s filcem bil bolj, a nekateri uporabljajo blago le pri prvem grobem sušenju, nato papir postavijo kar na mizo?)

nedelja, maj 11, 2008

Pozitivne afirmacije

Vse boste prejeli, kar boste prosili v molitvi, če boste verjeli. Matej 21,22
Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, pa se vam bo spolnilo. Marko 11,24
Prosite, verjemite in prejmite.


Zakaj prosim? Za zdravo in pametno dete in naraven, hiter porod. Da bi bila tako fit, da bi šla peš v porodnišnico in potem peš nazaj s Sašom in Erikom z vozičkom v katerem je dete. Naš prvi skupni sprehod. Za lepo vreme. A če potem verjamem, da bo vse tko kot je treba, ali se to sklada s tem kar si želim?
Vikend je v znamenju hranjenja. Sobotno kosilo pri Jelki (se je uštela pri štetju, koliko jih je povabila in na potem pristala na ostankih po družinskem srečanju). Večerja v znamenju kitajskih Pečkotov. Sem mislila, da ne bom mogla jest, sam je bilo dooobro. Kitajska Hong Kong v Kamniku. Jedli smo: piščanca z mandeljni, po mongolsko, na vroči plošči s česnovo omako in sladko/kislo varianto plus posladek. Danes pa kosilo pri Gogi. Babi si je zaželela piščanca, al pa kuro, sej en vem.

nedelja, december 30, 2007

Zadnji dnevi leta

Medtem ko Sašo še vedno obdeluje učbenike (brez Gorazdove pomoči bi bila bolj tečna), brat Jaša pa, ne da bi zares zaključil projekt učbenikov, zatreskan odbrzi v Beograd, maček Miško ima urološke težave s katerimi se ubadam v moje "prostem" času, sva midva z Erikom odbrzela ven iz stanovanja. V petek sva si šla ogledat mjuzikel Čarobno drevo (dopoldanska predstava naj bi imela celo pijanega dedka Mraza) v CD. Golob napisal luštno glasbo, brez napak poje RTV otroški zborček, a zgodba ima skoraj prehiter vrhunec in zaključek, ki se vleče, Horvatova pa je naredila ameriško koreografijo in s pomočjo nekaj prav čudnih kostumov ustvarila kič in otroško pornografijo (pri branjevkah). Dikcija je bila slaba... no saj je bilo drugače čisto gledljivo. Sobota je bila v znamenju obiskov. Kosilo s sorodniki Mannersi in Schmidt Prevorškovi v Harambaši je bilo dobro, a mojemu želodcu zgleda ne toliko, saj sem pristala na stranišču. Potem pa sva z Erikom odjadrala v adventistično cerkev na Njegoševi, kjer so Plečkovi otroci (skupaj z ostalimi) pripravili daljši kulturni program. Je bilo tko ganljivo kot bi bral biografijo Marije iz Moje pesmi moje sanje: družine ki pojejo in igrajo iz srca. Kako je že ime knjigi? Kasneje so imeli obdarovanje, kateremu sem se želela izogniti, pa nama ni uspelo. Erik plane v jok in ena mamica pregovori svojega otroka (brez problema), da odstopi del svojega darila njemu (Legice). Naš mulc sploh še ne zna deliti (no, a znam jaz? Ko gledam kako izvedbo Božične zgodbe, se vedno zavem, da sem v resnici en Scrooge. Sam kdaj pride odrešitev zame? V četrtek smo namreč gledali Hrestača-Božično zgodbo, balet v naši "novi" operi na gospodarskem rastavišču skupaj z Erikom. 2h dolga predstava z enim odmorom in Erik je zdržal. Po vsake ploskanju je seveda spraševal, če je že konec. Prvi del je res odbrzel mimo, drugi del z različnimi plesi pa bolj počasi (čeprav je sama logika zgodbe, zdaj pomešana s Božično, meni bolj logična) in proti koncu drugega dela, je Erik bil že malo na trnjih in začel plesati med sedeži, a še vedno v mejah normalnega obnašanaj takega cefizla. Otrok pa je bilo ogromno, večjih in manjših. Punce oblečene v otroške krinoline... vse sorte.
V nedeljo pa smo s Plečkotovimi odjadrali k Ivartnikom (druži nas SŠOF: različne generacije in celo en učitelj, pa seveda otroci). Odlično kosilo in kakor pokvarjeni kukiji, ki so bili genijalni, Erik se je zaigral in prekomerno polulal za vse za nazaj, da smo potem domov hiteli v žabah, doma pa sva oba crknila pod toplo oddejo.
A je to mogoče, da je danes prvi del Jane Eyer? Punce gremo spet gledat to romanco s prevodi. No al pa vsaj snemat, ker sem jo v zadnjem mesecu res že dvakrat videla.

sobota, december 08, 2007

Babje leto osorej ali home sweet home

Spet smo se dobile v podobni zasedbi kot lansko leto a v drugi kitajski restavraciji. Novi sta bili Petjina mama in Sabina, stare pa Petja (ki letos ni zamujala), Melita, Petra (nje tudi že celo večnost nisem videla, čeprav npr. Melite tudi nisem, sam sem pri Meliti to navajena) in Gogica. Majda je zmanjkala, kot da bi prišlo v slabem prenosu informacij. Pa ne vem kaj naj si mislim o teh srečanjih. Letošnji se mi je zdel malo umeten, no pa saj srečanaj so vedno so. Pripravila sem jim kartice in darila, da po gorenjsko prišparam pri pošiljanju. Mogoče sem zdej rahlo antiprijateljsko nastrojena, ker se mi tudi jutri ne da it z Ajo na manikirco. To je bila spet ena izmed mojih praktičnih idej, zakamuflirana in zakomplicirana v nulo. Nohtov pa nimam, da bi jih kdo kej strigu kaj šele ureju. Home sweet home. Sašo je tko redko doma, jaz tudi, skupaj z Erikom pa sploh. Učbeniki požirajo vsem živce in čas. Sašotove komenarja poglej pa pri njegovem blogu.
Kdaj sem nazadnje fotkala? Kdaj brala kako knjigo? No, prebrala sem končno "fukoja". In pogledala Sabinino Jane Eyer že drugič. Zdej pa naj bi se lotila fototerapijskih knjig, da spišem tiste teze. Oh, sej ne vem...

sobota, september 23, 2006

Spet sama

Sem že začela razmišljati, če se me Sašo izogiba, pa pravi, da mi hoče samo uslugo narest, da lahko delam. KOT DA JAZ TAKO RADA DELAM! No sej grem delat. Samo tele luštne fotke gor stlačim. Dan srca je danes. V zdravstvenem članku sem prebrala, da bi bilo dobro malo navezati stike s familijo, ker drugače se to pozna na srcu. No, Sašo jih navezuje, jaz pa gledam parado ob dnevu srca. Vsaj dva v familiji bosta imela zdravo srce.