Kako se cajtamo

Smo rahlo neprespani, a na srečo mamo Erikov dnevnik po tednih (http://www.eriksin.tk/) in ugotavljamo, da nič novega ne odkrivamo. To nam je v veliko tolažbo. Mene na trenutke muči melanholija. Predvsem ko se spomnim kak je luštno bit z Erikom sam, kok je to en simpatičen otrok in da zdej nimam več časa da bi bila z njim - pol pa v istem vetru mam čas da bi bila z njim (sej mi Sašo pomaga), sam se mi ne da bit z njim. Sašo pravi temu romantični pogled na doživljanje odnosov in ga razume (ne moreš verjet, no zdej ja), ker on se tudi sekira, kako je malo z nama, sam potem ko ma cajt, raje kakor bit z nami, kako igrco na PCju udari. Tko da, zgleda da smo v vsem normalni, sam da jaz malo pojokcam zaradi tega - a čas teče dalje. Hecno pa mi je, ker sem se pripravljala na drugačno reakcijo, ko bom rodila Karin. Da bom rabila par dni, da jo vzljubim kot Erika, je bila pa ljubezen na prvi pogled (al pa porod).

Tole mi je naredila dopisovalka Anika.
Sašotu moram rečt, da mi neha vrtet Joni Mitchell, ker je težko poslušat isto frekvenco melanholije, na kateri sem. Nekaj bolj veselega, upliftinga prosim, ne pa filozofska vprašanja ala How to stop a baby being born (ona je morala dat svojega v posvojitev in jo je šele pred leti spoznala). Prej in potem. Pred Karin in po Karin ... je bil Erik. A bi se odločila še za enega otroka, če bi vedela, da bo tko? Zato pa eni ostajajo Edinci.